Pogovor s predsednico odbora za integrativno medicino INTA Urško Lunder, dr.med., ki je tudi direktorica Zavoda za razvoj paliativne oskrbe v Ljubljani in asistentka na Medicinski fakulteti, Katedra za javno zdravje

Ljubljana, 21. januar 2006

Novinarka: Nina Knavs, Dnevnik (nina.knavs@dnevnik.si)

1. Kakšna je razlika med komplementarno, alternativno medicino in zdravilstvom?

Glede na odnos oziroma sodelovanje s šolsko medicino so dobile komplementarne metode zdravljenja ime, ki pove, da so to dopolnilne metode zdravljenja k šolski medicini. Alternativne metode zdravljenja pa so dobesedno alternativa medicini, torej se v primeru izbire alternativne metode zdravljenja odpovemo šolski medicini. Zdravilstvo v svojih številnih metodah in postopkih se lahko glede na odnos s šolsko medicino uvršča med prve ali druge, sam izraz zdravilstvo pa definira tiste zdravilne metode in postopke, ki niso šolska medicina. Ker nimamo nobene zadovoljive zakonske osnove na tem področju, lahko pod izrazom zdravilstvo najdemo neskončno veliko in nenavadnih pristopov.

2. Minister Bručan je lani obljubil, da bo do konca leta zdravilstvo urejeno z zakonom, vendar je to nekako izzvenelo. Kako to komentirate? Kakšne so posledice in nevarnosti kaotičnega stanja na tem področju po vaši oceni?

Zakon se je precej zagnano začel pripravljati v lanskem letu in res je priprava nato za nekaj časa zastala. A sedaj prenovljena skupina strokovnjakov iz različnih institucij nadaljuje z delom. Skupina je številna, zastopane so celo gospodarske institucije, kar daje potrditev, da se je v času brezpravnega reda na tem področju in izogibanja medicine odgovornosti pri ureditvi le-tega, razvila močna gospodarska panoga, ki seveda ureja predvsem pravno-ekonomska merila delovanja zdravilstva, stroka, etičnost in zaščita bolnika pri tem pa razumljivo ni njihova stvar. Z dolgoletnim zavlačevanjem ureditve področja se je tako že utemeljila usmeritev zdravilstva v gospodarsko dejavnost, kar žal za bolnike ni dobro. Dobro je morda za državo, ki bo lahko pobirala davke, za bolnika pa je usmeritev zdravilstva med gospodarske dejavnosti lahko velika etična in strokovna škoda.
Porabniki-bolniki v skupino, ki pripravlja zakon, kolikor vem, niso bili povabljeni.
Brez zakona so bolniki še vedno povsem nezaščiteni tako glede najbolj osnovne informiranosti o strokovnosti tistih, ki jih lahko le po lastnem občutku izbirajo za svoje zdravljenje na področju zdravilstva, kot tudi glede finančnega vidika. Mnogi zdravilci lahko mirno še naprej delujejo tudi z nekaterimi nekoristnimi, škodljivimi ali premalo strokovnimi postopki, ki jih drago zaračunavajo, na drugi strani pa so tisti, ki delajo dobro in v korist bolnika, a so vrženi v isti koš. Premalo je podobnih pristopov v komplementarnih metodah zdravljenja povezanih v zveze-združenja, ki bi bolje zagotavljale določen standard izobraževanja kot tudi delovanja. Zakon bo najverjetneje moral določiti tudi to: strokovno stanovsko institucijo, ki bo bedela nad določili standardov izobraževanja za različne metode komplementarnega zdravljenja in tudi nad njihovim izvajanjem. 

3. Ali se odnos uradne medicine do komplementarne medicine kaj izboljšuje? V čem to vidite?

Zaenkrat je pripravljenost ministrstva za zdravje za zakonsko ureditev področja edina izražena dobra volja za jasnejšo ureditev tega odnosa. Predstavniki Slovenskega zdravniškega društva, ki je najvišje strokovno telo v medicinski stroki in povezuje posamezne sekcije medicinskih znanosti in vej, so mnenja, da je sodelovanje nujno za dobro bolnika. Nasprotno pa, Zdravniška zbornica, ki pa je organizacija zdravnikov, ki skrbi za razvoj zdravništva kot poklica, zanika potrebo kakršne koli povezave in sodelovanja.

4. Kako bi moralo biti po vašem urejeno področje komplementarne in kako področje alternativne medicine?

Poznamo veliko zgledov iz tujine in tudi že rezultate različnih ureditev. Najdlje so pri tem prišli v Angliji in Kanadi, po njih se precej zgledujejo tudi še v nekaterih evropskih državah (Nemčija, Nizozemska, Norveška, Danska, Švica). Ugotavljajo, da sodelovanje med šolsko medicino in komplementarnimi metodami zdravljenja prinese največ koristi za bolnike in tudi za zdrave ljudi v preventivne namene. Takšno sodelovanje je že poimenovano kot integrativna medicina. Ponekod je sodelovanje vzpostavljeno v obliki klinik, ki imajo istočasno zaposlene tako zdravnike in medicinske sestre, kot tudi različne strokovnjake komplementarnega zdravljenja. Največ medsebojnega sodelovanja na tak način je v tujini na področjih družinske medicine, ginekologije, rehabilitacije in v paliativni oskrbi.

5. Kako je trenutno z izobraževanjem na področju komplementarne medicine, kako bi to moralo biti?

Študenti medicine in tudi srednjih ter visokih zdravstvenih šol ne slišijo niti ure učenja o komplementarnih metodah zdravljenja niti informativno, kaj šele celostno praktično učenje o npr. tradicionalnih starih metodah zdravljenja, ki so žive po tisočletjih preizkusov v praksi in še danes služijo zdravljenju zagotovo večje populacije na planetu kot novodobna šolska medicina. Sodobna medicina se s prezirom ozira na te metode kot metode revnih, nerazvitih narodov.Očita jim neprimerno filozofijo, ki stoji za njo, kar je po svoje razumljivo. Šolska medicina želi temeljiti na popolnoma drugačni osnovi: na analizi delovanja telesa, podprti z dokazi. Resnici na ljubo velik del sodobne medicine v praksi še vedno v veliki meri deluje na kombinaciji preizkušanja in izključevanja, pa tudi na čustvenih odločitvah in omejitvah zaradi neverjetno hitro rastočih stroškov visoke medicinske tehnologije in zdravil, torej ne more biti močno podprta z dokazi. Pri tem nujno ohranja paternalističen, hierarhično višji odnos do bolnika, ker medicina temelji na telesnem vidiku obravnave bolezni, o kateri ima z dokazi podkrepljene podatke in znanje, ki jih bolnik nima. Medicina se ne posveča povezavi um-telo, še manj priznava in se posveča univerzalnemu potencialu samozdravljenja, ki ga je potrebno podpreti celostno. Ne posveča se dovolj odnosu in odgovornosti ljudi do svojega zdravja, odnosu do umiranja in smrti, odnosu do duhovnosti in s tem tudi ni uvida v potencial nesebičnega odnosa in sodelovanja med zdravstvenimi delavci, kjer smo v medicini izredno šibki.
Šolski medicini bi koristilo priznati upravičenost vključevanja in prednosti nekaterih komplementarnih metod za specifične situacije, še posebej v luči odgovornosti ljudi za svoje zdravje v preventivi, ter v mnogih kroničnih stanjih, ki jih šolska medicina ne obvladuje zadovoljivo. Prav na teh dveh področjih, v preventivi in za boljšo kakovost življenja ob kroničnih obolenjih (sem sodijo tudi mnoge oblike raka), bi morala zdravstvena politika globoko zajeti to znanje, ga razviti za javno uporabo, saj bi se prihranilo mnogo denarja, ki se ga na teh področjih porabi za drago šolsko medicino, ki je vedno bolj obremenjena.
Izobraževanje na področju komplementarne medicine je večinoma sporadično, velikokrat prepuščeno laikom ali samoukom, s slabimi organizacijskimi pogoji. Kljub temu so nepreštevna in neverjetno različna izobraževanja zelo dobro obiskana, saj ljudem mnogokrat prinašajo tisto, kar je popolnoma ignorirano v našem javnem izobraževanju. Velikokrat bolj uspešno kot šolska medicina prinašajo vidike celostnega učenja o sebi, globalnih zakonih zdravja, vzrokov in posledic, oseben človekoljuben pristop, zanimanje za delovanje v povezavi z življenjskim stilom, naravnimi danostmi, predvsem pa povezujejo telo z umom, z osebnim doživljanjem in z duhovnostjo. Pri tem ljudje ne iščejo dokazov, največja verodostojnost za ljudi je osebno doživetje.

6. Pri nas zdravniki pri svojem delu ne smejo uporabljati nobenih metod komplementarne medicine, saj lahko zaradi tega ostanejo brez licence. S tem se, vsaj uradno, lahko ukvarjajo zgolj laiki. V tujini, npr. v Avstriji, Švici, je ravno obratno- s temi metodami se lahko ukvarjajo izključno ljudje z diplomo medicinske fakultete. Po kateri državi bi se morali v Sloveniji zgledovati? Zakaj je po vašem prišlo do takšnega stanja, kot je?

Ne vemo, če izjava prepoveduje uporabo komplementarnih metod zdravljenja, saj izjava govori o prepovedi >mazaštva<, v oklepaju pa sta navedena le homeopatija in kiropraktika. Za besedo mazaštvo se pri Inti že dolgo zavzemamo, da bi jo v izjavi izbrisali. Tako je res prav neverjetno, da zdravnikom, ki bi zagotovili najbolj kompetenten vpogled v stanje bolnika, izjava prepoveduje opravljati homeopatijo in kiropraktiko (kaj vse še sodi med mazaštvo, izjava ne opredeljuje).
Za vsakega zdravnika bi bilo potrebno izobraževanje o osnovnih značilnostih nekaj najpogostejših metod komplementarnega zdravljenja, da bi lahko bolje presodil in svetoval o različnih učinkih, posledicah ali koristih skupaj z običajnim medicinskim zdravljenju. Česar licenčna izjava Zdravniške zbornice ne more spremeniti, je pravzaprav najbolj boleče prav za bolnike: ti vedno so, tako v zgodovini (daleč pred razvojem šolske medicine), kot v današnjem času še prav pospešeno izbirali zdravilstvo, ga razumeli kot svojo svobodno izbiro in pravico, a žal, jim danes niti država niti šolska medicina pri njihovih izbirah in pri njihovi varnosti ne pomaga.

Zakaj je prišlo do takšnega stanja?

Po mojem je več kompleksnih vzrokov v naši zgodovini, kulturi in karakternih značilnosti slovenskega naroda. Nekateri sociologi so mnenja, da nam še vedno vlada vpliv Marije Terezije, ki je v šolski sistem v bivši Avstro-Ogrski vpeljala sistem absolutne avtoritete, kar smo Slovenci brez svoje možnosti vladavine v stoletjih z lahkoto privzeli v vse civilno delovanje. Močan je še danes tradicionalen občutek za hierarhično lestvico uklanjanja višjemu, disciplino in nemalokrat obnašanje še mnogo bolj papeško od papeža.Tako se danes medicina v Sloveniji distancira od komplementarnih metod zdravljenja z argumentom, da komplementarna medicina znanstveno še ni dovolj dokazala svoje učinkovitosti. Kot zdravnico, ki se ukvarja z javnim zdravjem  in etiko pa me še kako zanima predvsem razvoj, potrebe in zaščita ljudi ob potencialih v družbi, ki so lahko po izkušnjah v tujini pravilno umeščeni v sodelovanje v zdravstvu koristni in državi celo cenejši. Zdravilstvo ljudje celo zahtevajo, so ga od nekdaj in ga bodo še bolj v prihodnosti, ker se medicina nikakor ne razvija v smer potreb bolnikov, temveč mnogo bolj v smer kontrole nad naravnimi dogajanji, zaslužka farmacije in rasti moči institucij in poklica.

7. Iniciativni odbor Inta je sestavljen iz doktorjev medicine. Kakšen pa je po vašem odnos večine slovenskih zdravnikov do integrativne medicine? Ali po vaših izkušnjah zdravniki javne zdravstvene mreže metode komplementarne medicine uporabljajo kljub temu, da jim je to prepovedano?

Vsi vemo, da precej zdravnikov tudi v javnem zdravstvu uporablja oziroma svetuje nekatere metode komplementarnega zdravljenja. Kaj meni večina zdravnikov v Sloveniji, pa ne vemo, in na Zdravniški zbornici smo se pogovarjali prav o tem, da bi bilo dobro izvesti anketo na to vprašanje in tedaj bi v slučaju večjega interesa za integrativno medicino, kot je zagotovil predsednik zbornice, tudi temu primerno raziskali in podprli možnosti sodelovanja med obema. Mnogo je podatkov o tem iz tujine. V Angliji se več kot 45% zdravnikov družinske medicine ukvarja tudi s komplementarnimi metodami zdravljenja, oziroma jih združujejo v svojih ambulantah s sodelovanjem v timu. Velika svetovno znana in prestižna klinika v New Yorku, Memorial Sloan Kettering Cancer Center (kamor hodijo na dodatno šolanje tudi slovenski zdravniki), tudi ima enoto - tim strokovnjakov komplementarnega zdravljenja.

8. Kaj menite o tem, da začnejo ljudje uporabljati zgolj komplementarne in alternativne metode in se odpovedo uradni medicini? Kako je s tem pri nevarnih boleznih?

Pri izbirah komplementarnih metod zdravljenja bolniki združujejo oboje: uradno medicino in komplementarne metode zdravljenja. Kadar pa se odločijo izbrati alternativne metode zdravljenja,  šolsko medicinsko oskrbo zavrnejo. Po mojem mnenju ima vsak bolnik pravico za vsako od teh izbir, saj na primer lahko odkloni zdravljenje v okviru šolske medicine in ga ne nadomesti sploh z ničemer. To se v praksi tudi dogaja, ko na primer bolnik z rakom odkloni zdravljenje in kot zdravnikom to veleva etični kodeks, moramo njegovo voljo upoštevati. Po tem je bolnik še vedno lahko deležen vse potrebne oskrbe na primer ob koncu življenja, ko potrebuje paliativno oskrbo.
Če se torej bolnik lahko odloči za nobeno zdravljenje, je v zdravstvu sprejemljivo. A za mnoge postane sporno, če se bolnik odloči za alternativno zdravljenje. Meni se ne zdi to nič manj sprejemljivo. Bolnik ima ob temeljiti informiranosti vedno pravico izbire. In to izbiro ljudje že od nekdaj tudi udejanjajo ne oziraje se prav mnogo na stališča medicine. Sodobna medicina ima ogromen zasluge za kakovost življenja, ki ga živimo, za podaljšanje življenjske dobe in še mnoge druge koristi, a življenje je mnogo večja skrivnost, kot jo uspe razodeti medicina. Žal pa je v praksi resnica, da v tako neurejenem prostoru, kot je naš, bolniki mnogokrat niso niti dobro poučeni, še posebej pa ne zaščiteni pred šarlatanstvom in prevarami.

Nazaj