Pot: Naša vizija

znanstveni temelji inštituta bion

Organicizem

Prvi, recimo mu filozofski temelj, je organicizem. Ta vidi v ozadju bioloških oblik na delu avtonomne biološke zakonitosti in črpa svoj nazor iz različnih virov.

Ena veja izhaja iz sodobnih organicistov embriološko ontogenetskega porekla, ki vidijo mnoge zakonitosti morfogenetskega procesa in na tej podlagi predpostavljajo morfogenetsko polje kot glavno oblikovalno silo organizmov oziroma življenjskih vrst (Sole R., Goodwin B. 2000: Signs of life: How complexity pervades biology. Basic books).

Druga veja ima svoje poreklo v teoretikih nelinearnih dinamičnih sistemov, tudi teoretikih determinističnega kaosa (glej Boolove mreže). Tudi ti ugotavljajo in razlagajo emergentne zakonitosti kompleksnih nelinearnih dinamičnih sistemov, predvsem značilnosti njihovih faznih prostorov. Ker med take sisteme sodijo nedvomno vsi organizmi in seveda tudi širši sklopi, na primer ekosistemi, ugotavljajo in predpostavljajo nekatere splošne zakonitosti tudi zanje.

Tretja smer izhaja iz bioelektromagnetike oz. sodobnih teoretičnih emergentističnih biofizikalnih spoznanj, ki vidijo v ozadju kompleksne organizacije življenjskih procesov na delu endogeno elektromagnetno polje oz. polje endogenih koherentnih oscilacij. To polje, posredno in neposredno empirično dokazano, naj bi usmerjalo in koordiniralo številne organizemske molekulske reakcije, pa tudi morfogenetsko procese.

Četrta smer se poraja iz paleontoloških, zooloških, botaničnih, etoloških, biokemijskih in drugih bioloških študij, ki se osredotočajo na konvergentne evolucijske pojave (ponavadi jih strokovno pokrivamo s pojmom homoplazije) (Conway Morris S. 2003. Life's Solution: Inevitable Humans in a Lonely Universe. Cambridge Univ. Press). Znanstveniki te smeri v obilju evolucijskih konvergenc vidijo določena načela (zakonitosti) bioloških struktur in procesov - od biokemijskega faznega prostora prek prostora anatomskih struktur do inteligence. Poleg tega zaradi nehomogenosti bioloških faznih prostorov lahko obstajajo predvidljive evolucijske tokovnice (trajektorije) - torej neke vrste endogeni evolucijski trendi, čemur neodarvinistična teorija nasprotuje.

Vsi ti pogledi organicistično emergentistične narave sicer v evoluciji življenja vidijo na delu tudi slučajnosti, nepredvidljivost, selekcijske pritiske, mutacije in podobno, vendar izvor mnogih bioloških lastnosti iščejo predvsem v endogenih bioloških zakonitostih.

Biopolje

Inštitut Bion je tako po svojem teoretičnem pogledu usmerjen v organicizem, v empirično raziskovalnem smislu pa je strnjen ob bioelektromagnetiki. Glede na spoznanja v teh dveh linijah smo sčasoma izoblikovali sintetično znanstveno vizijo, v kateri višja organizacijska načela organizmov zahtevajo tudi ustrezno kinetiko, se pravi obstoj emergentnih sil oziroma polj v fizikalnem smislu. Domnevamo torej, da nereducibilnost višjih organizacijskih načel organizma pomeni tudi emergenco (vznik, pojav) novih energij* oziroma polj(a). Ta so sestavni del narave, dostopna znanstvenemu raziskovanju ter zato ne neka nadnaravna višja (življenjska) sila, o kateri so govorili vitalisti.

Biopolje je po eni od svojih hipotez istovetno s poljem koherentnih endogenih oscilacij, ki ga je originalno predpostavil Herbert Fröhlich in ga je kasneje s teorijo kvantnega polja obdelala skupina italijanskih fizikov. To polje na ravni okoli vidne svetlobe sovpada z biofotonskim poljem Fritz-Alberta Poppa. Po drugi strani koncept biopolja kot integralnega biološkega polja sovpada tudi z morfogenetskim poljem nekaterih sodobnih organicistov [1, 2], Ruperta Scheldrakea [3] in Renea Thoma [4]. V vseh teorijah je to polje tesno sklopljeno z vzdražno materijo prek neštetih znotrajceličnih dipolov in ionov, kar zlasti zagotavlja močno električno polje, kot ga imajo na membrani vse žive celice. Skozi to sklopitev in zaradi dalekosežnih kolektivnih oscilacij ('longrange collective modes') je biopolje emergentno. V skladu s splošno lastnostjo emergence tako pridobi lastnosti, ki jih ne moremo pričakovati na podlagi temeljnih znanih polj in materije, na podlagi katerih vznikne — podobno kot ne moremo napovedati lastnosti supertekočega helija na podlagi še tako podrobnega poznavanja lastnosti He³ ali He⁴ pred pojavom supertekočnosti.

Po do zdaj raziskanih in poznanih lastnostih ima biopolje bližnjo in daljnosežno delujočo komponento. Medtem ko operira pri prvi predvsem z močjo električnega osredotočanja, predpostavljamo, da deluje daljnosežno na bolj subtilen način, podobno Bohm Aharonovemu učinku — delovanju A (vektorskega potenciala) na spreminjanje nihajnih faz elektromagnetnega polja (5, 6), torej bolj v smislu informacije kot grobe sile. V smislu tovrstnega delovanja ga imenujemo tudi subtilno polje. Ker ima biopolje svojo posebno valovno funkcijo in je sklopljeno z materijo telesa, vpliva nanjo tudi po svoji kvantni naravi. Po tej plati ima koncept emergentnega polja stične točke z idejami t.i. kvantne biologije (glej na primer 7, 8, 9, 10, 11].

Biopolje ni nujno v celoti emergentno, podobno kot pri določeni temperaturi ni supertekoč ves He. Na podlagi poznavanja splošnih zakonitosti bioloških sistemov, recimo te, da največkrat delujejo na robu med kaosom in redom, sklepamo, da je biopolje deloma koherentno in emergentno in deloma ne. Predpostavljamo, da hujša porušitev emergentih komponent polja vodi organizme v smrt, milejša porušitev pa v bolezen.

Energijsko polje materije

Poleg biopolja govorimo v splošnem smislu, ko ne gre za žive organizme, o t.im. energijskem polju materije ali ME. Ta nastopi s sklopitvijo elektromagnetnega polja in materije. To polje teoretično obdeluje kvantna fizika kondenzirane materije (Preparata G. 1995. QED Coherence in Matter. Singapore, London, New York, World Scientific). Tudi zanj so značilne dalekosežne kolektivne oscilacije ter ga lahko obravnavamo kot emergentno. Zaradi podobnosti lahko biopolje prehaja v polje tekočin, kjer lahko pusti svoje sledove, ali pa lahko nekatere lastnosti takega polja ugotavljamo prek interference z močnim električnim poljem - kar delamo skozi elektrofotografijo.

Energijsko polje materije je univerzalno in tako po teoriji kot empiriji označuje tudi vodo. Z določeno snovjo tretirana voda lahko spremeni lastnosti svojega polja, kar nam jasno kaže naraven pojav imenovan molekulska informacija oz. gledano ožje t.i. spomin vode [12, 13]. V neživih sistemih vznikne ME polje, če v njih pride do zadostne koncentracije dipolov in sklopljenega elektromagnetnega polja. V vodi oboje omogočajo dipolne interakcije oziroma nanje navezujoče se elektromagnetno polje, ki ga je na podlagi kvantne teorije polja predpostavila skupina italijanskih fizikov, posebej pa se z njim ukvarja britanski znanstvenik C. Smith [14]. Z lastnim eksperimentalnim delom smo nadalje ugotovili, da ne gre samo za spomin vode, temveč za spomin materije v širšem smislu, kjer je pomembno edino to, da je v fazi vtiskovanja, medij v tekoči fazi. To dokazuje znanstveno preverjena učinkovitost na našem inštitutu razvite visoke tehnologije ElibraTech.

Ker v vodo ali polimer vtisnjeno polje interagira z organizmom na način, ki ga je zelo težko, če ne nemogoče razložiti na klasičen biofizikalen način, menimo, da gre tudi pri tem pojavu za tipičen primer interakcije med ME poljem in biopoljem organizma.

Opomba *: O tem, koliko so v temeljnem smislu te energije (polja) vendarle povsem klasične, znane (recimo elektromagnetne), se da diskutirati. Rešitev tega vprašanja pa je najmanj ekvivalentna filozofski oziroma teoretični rešitvi vprašanja emergence kot splošnega pojava. Za zdaj menimo, da prava (objektivna) emergenca na ravni določenega sistema zahteva valovno funkcijo, ki se je ne da faktorizirati na valovne funkcije posameznih elementov tega sistema . Emergence, ki ne ustrezajo temu pogoju, so vprašljive in v domeni subjektivnih presoj.