ETIČNI PROBLEMI MODERNE ZNANOSTI

(študijsko gradivo za tretjo stopnjo biologije)

predmet: Etika znanstveno raziskovalnega dela

predavatelj: red. prof. dr. Igor JERMAN

obseg predavanj: 20 ur

Literatura:

Eccles, J.C., (1994), How the self controls its brain, Springer Verlag, Berlin
Frolov, I., Yudin, B. (1989), The ethics of science, Progress Publishers, Moscow.
Kirn, A. (1992), Ekološka (okoljska) etika, Univerzitetna knjižnica Maribor, Maribor.
Jacob, F. (1974), The logic of living systems, Allen Lane, London.
Jerman, F. (1978), Iz filozofije znanosti, Mladinska knjiga, Ljubljana.
Jerman, F. (1989), Filozofija, Državna založba Slovenije, Ljubljana.
Jerman, I. (1987), Življenje skozi očala modernega organicizma, Biološki vestnik, vol. 35, no. 2, str. 151-158. Kuhn, T.S. (1974), Struktura naučnih revolucija, Nolit, Beograd.
Jerman, I., Štern, A. (1996), Gen v valovih, Znanstveno in publicistično srerdišče, Ljubljana
Leinfellner, W. (1967), Einführung in die Erkentnis und Wissenschaftstheorie, filozofska knjižnica, FF.
Monod, J. (1983), Slučaj i nužnost, Pečat, Beograd.
Nagel, E. (1961), The structure of science, Routledge and Kegan Paul, London.
Wartofsky, M. (1968), Conceptual foundation of scientific thought, filozofska knjižnica, FF.

  Uvod: Kako se lotiti tega študijskega gradiva

Študijsko gradivo za predmet Etika znanstveno raziskovalnega dela je razdeljeno na teme in poglavja. Zamišljeno je na eni strani kot povzetek predavane snovi, na drugi strani predvsem kot gradivo za njeno povezovanje in razmišljanje. V tem duhu so koncu gradiva vprašanja za ponavljanje. Na marsikatero od njih ni možen le en, temveč več odgovorov.

Za razliko od večine drugih predmetov, ki ste jih kot študentje poslušali med rednim študijem biologije ali na podiplomskem študiju, osnovni smoter predmeta ni toliko doseganje znanja, kot je poglobitev razumevanja znanosti, tako z vidika njene metodologije, kot z vidika njene vloge v družbi. S tem nam predmet širi horizont in omogoča zavzemanje bolj samostojnega odnosa do raznovrstnih izzivov in dilem, ki jih nenehno sproža vrtoglav razvoj sodobne znanosti in tehnologije.
 
 

V Ljubljani, december 1998                                                                                             prof. dr. Igor Jerman

    Temelji znanosti
     
      Vrednostni sistem, etika in znanost
Znanost ni le znanje, raziskovanje, stroga metodologija in podobno. V znanosti imamo že od nekdaj opraviti tudi z vrednostnim sistemom, v sodobni znanosti pa zaradi njene čedalje večje vpetosti v družbo tudi z ideologijo, financami, gospodarstvom in politiko. Pri vsem tem se srečujemo z etičnimi problemi in moralnimi izzivi. Vrednostni sistem kot temelj etike nam v primeru normalne etike medčloveških odnosov privzgoji družba že od otroštva in omogoča urejati medčloveške odnose. Etika v znanosti - kot strokovna etika - na podoben način pomaga vzpostavljati pravilne odnose (v smislu pravičnosti) v sami znanosti ter med znanostjo in družbo. Zlasti slednji odnos izziva čedalje več moralnih prekrškov zaradi naraščajoče eksploatacije znanosti.

Sicer pa se vrednostni sistemi tesno navezujejo na ideologijo; družbe z različnimi ideologijami imajo praviloma različne vrednostne sisteme in s tem etiška pravila. Na podoben način vrednostni sistem tudi v znanosti izhaja iz uveljavljenih znanstvenih prepričanj (paradigme), njene splošno sprejete metodologije in seveda iz aktualnega splošnega družbenega vrednostnega sistema. Bodoči raziskovalec paradigmo svoje znanstvene discipline usvaja preko študija in kasneje raziskovalnega dela pod mentorstvom bolj izkušenega znanstvenika. Splošno sprejeta prepričanja in metodološke postavke znanosti odražajo nekatere značilnosti razuma, ki so se deloma izoblikovale v biološki evoluciji celo pred učlovečenjem in v še večji meri, ko se je razum lahko osvobodil spon skrbi za eksistenco. Oglejmo si torej najprej, kakšni so izvori znanosti in kakšne temeljne značilnosti so ji bile položene v zibelko.
 

    Biološki temelji znanosti
Gledano skozi očala biološke evolucije izhaja znanost iz določenega vedenja živali, ki bi ga lahko označili za radovednost. Po sodobnem neodarvinističnem pogledu radovednost izhaja iz evolucijsko uspešne strategije, po kateri ima ne-sesilni organizem, ki bolje pozna svojo okolico, tudi večje možnosti za preživetje in razmnoževanje. Tako poznavanje namreč odpira hitro možnost za fenotipsko adaptacijo. Višji organizmi namreč nimajo možnosti hitrega genotipskega spreminjanja, ki omogoča fleksibilno genetsko adaptacijo na različne izzive okolja. Tako evolucijsko strategijo premorejo virusi RNA, ki imajo kar 10-3 do 10-4 povprečno pogostost mutacij na nukleotidno mesto in eno podvojitev; lep primer tega je virus HIV. Za razliko od njih se spreminjajo evkarionti le še za faktor 5x10-9 - 5x10-11 na nukleotidno mesto in generacijo. Tako majhna spremenljivost genoma omogoča informacijsko bogate genome in zahteva veliko večjo fleksibilnost na ravni fenotipa v ovkiru njegove reakcijske norme, kar pa je možno ravno s temi bogatejšimi genomi. Organizem se pri iskanju hrane, možnosti prajenja, zagotavljanju varnosti ipd. sooča predvsem z dvema vrstama izzivov, ki jim ni povsem prilagojen na podlagi podedovanih instinktov: ponavljajočimi se in neurejenimi. Tema dvema vrstama izzivov ustrezata dva načina soočanja z njimi (dve strategiji): učenje in raziskovanje. Skozi učenje se prilagaja ponavljajočim se izzivom, medtem ko dobiva skozi raziskovanje organizem informacije o novih vidikih svojega okolja. V zvezi z učenjem in raziskovanjem lahko tudi pri živalih govorimo o inteligenci in razumu. Razum lahko dejansko razumemo kot tiste vedenjske vzvode, ki presegajo instinkte, pri čemer v slednjih lahko vidimo nekakšno genetsko asimilirano učenje.

Toda po današnjem poznavanju ima razum na stopnji živali svoje omejitve, ni namreč velikih razlik med neposrednimi in skrajnimi zmožnostmi. Povsem drugače je pri ljudeh, kjer so se od antropogeneze naprej razvili možgani s še vedno neznanimi skrajnimi zmožnostmi - te pa bistveno odstopajo od zahtev, ki jih narekujejo gole biološke potrebe. Z antropogenezo se je tako rodila nova faza evolucije: psihosocialna evolucija, kjer igra razum ključno vlogo. Odločilnega pomena za to je bila nova razsežnost komunikacije - jezik - s svojo potencialno neskončno možnostjo kombinirnja osnovnih znakov, ki spominja na kombiniranje nukleotidov v DNA ali aminokislin v beljakovinah. Tu je bistvena razlika od preprostih krikov, kjer vsak funkcionira kot eno samo znamenje brez nadaljnjega kombiniranja. Sicer pa naj bi odločilna faza psiohosocialne evolucije potekala pred okoli 40.000 leti, ko sta na Zemlji sobivali dve podvrsti Homo sapiens: Homo sapiens neanderthalensis in Homo sapiens sapiens. Prvi se je razvil najvetjetneje iz Homo erectiusa pred 150.000 leti ali več v Evropi in na Bližnjem Vzhodu. Njegov možganski volumen je bil med 1200 in 1750 ccm (kar je celo rahlo več kot pri sodobnem človeku, kjer ta znaša od 1200 do 1700 ccm). Ohranil se je do izpred 30.000 let pred našim časom, ko je verjetno izumrl; nekateri pa menijo, da se je morda vsaj mestoma priključil naši, človeški veji z imenom, ki se je pojavila - najprej v južni Afriki in na Bližnjem Vzhodu - pred 100.000 leti.

Kot največjo razliko med Homo sapiens neanderthalensis in Homo sapiens sapiens nekateri znanstveniki vidijo v velikem pomanjkanju inventivnosti pri prvem. Zanimivo je, da so še pred 100.000 leti ljudje živeli izredno primitivno, čeprav so imeli skoraj take možgane kot sodobni človek. Orodje neandertalcev se ne razlikuje dosti niti med različnimi lokacijami (naprimer med področji Rusije ali Francije), niti po času, saj je tisto iz 40.000 let pred našim štetjem praktično enako orodju izpred 140.000 let. Kar je pred 100.000 leti ljudi evidentno ločilo od živali je bila le uporaba ognja in grobih koščenih predmetov. Genetsko gledano, so bili ljudje izpred 100.000 let skoraj enaki sodobnim ljudem saj je že med nami in šimpanzi tovrstna razlika le okoli 1,5%, toda pred približno 40.000 leti se je začela razvijati inventivnost, in to pri naši lastni podvrsti. Nihče še ne ve dobro, kaj jo je vzpodbudilo. Nekateri menijo, da kaka mala mutacija, ki je omogočila govor in s tem razvoj komunikacije in mišljenja. Gledano s tega vidika, je človeka kot posebno, misleče, bitje ustvarila socialnost v povezavi z velikimi možgani, zmožnostjo neomejenega oblikovanja besed in komunikacija. Na vprašanje, ali so bili veliki možgani, še predno se je lahko njihova velikost sploh uveljavila nekakšna eksaptacija ali zgolj naključna muhavost narave, nekakšen endogeni trend brez posebne adaptivne vrednosti, bo morda antropologija ugotovila v prihodnosti, danes je to vsekakor še skrivnost.

Razum torej nedvomno ima svoje biološko evolucijske korenine, toda glede na svet bioloških bitnosti in zakonitosti tudi nekatere povsem nove zakonitosti, ki mu dajejo delno avtonomijo. Um je torej neka posebna bitnost, ki si del svoje narave deli z biološko podstatjo, vendar jo lahko tudi znatno presega. Predstavlja temeljno nov pojav - vsaj glede na biokemijo, anatomijo, fiziologijo in instinkte - v biološko-psihosocialni evoluciji. Najbolj dosledno je do sedaj pokazal um svojo naravo in sposobnosti v znanosti in filozofiji. Znanost lahko celo razumemo kot nekakšen kristalizat umske narave. Ker je um na splošno opredmeten skozi jezik, v povezavi s katerim se je tudi razvijal, je tudi znanost opredmetena predvsem kot poseben jezik, oziroma je v veliki meri komunikacijska dejavnost, a o tem kasneje.
 

Pretekli pogledi na um
Um je predmet filozofije in do neke mere psihologije. Nas na tem mestu ne bodo zanimale psihološke značilnosti uma, pač pa njegova osnovna narava, ki jo je v glavnem raziskovala filozofija. Z njo so se v nam znani zgodovini zahodnega sveta prvi spoprijeli sofisti (npr. Protagora, 480-411). Naenkrat jim je postalo jasno, da je vseh stvari merilo človek, in v končni fazi njegov um. Temu je sledila apoteoza raziskovanja uma s tako imenovanim vrhom antike, ki jo utelešajo trije slavni filozofi: Sokrat, Platon in Aristotel. Te filozofe je predvsem zanimalo, kako sploh pridemo do pravega spoznanja. Glavna etična vrlina tega obdobja (Sokrat, 470-399) je bilo prav védenje, znanje, obvladanje; pri Platonu (427-347) je ena od treh najvišjih idej, ki tvorijo dobro (to je temelj etike), ideja resnice (poleg enega in lepega). Prav v obdobju raziskovanja uma se je torej utemeljila etika, ki je poveličevala umne sposobnosti za razliko od bioloških potreb, želja in čustev. Razum je postal tudi temelj samoobvladanja. Poleg tega se je rodilo spoznanje, da nudi um neko povsem novo raven spoznanja kot čutila, ki nudijo biološko osnovo spoznanja oziroma čutno spoznanje. Ta nova raven je spoznanje trajnega v spremenljivem (Platon). Pri Platonu srečamo celo misel, da obstaja poseben svet idej, ki je nadrejen materialnemu in je hkrati spoznaten le z umom. Prav v istem obdobju so tudi ugotovili, da ima svet uma svoja pravila dojemanja, ki jim pravimo logika - pravila pravilnega sklepanja in izvajanja enih stavkov iz drugih.

Krščanska misel je začela razum zaničevati, saj se je s svojo analitično naravnanostjo zoperstavljal veri, ki ne prenese dvomov in vrtanja. Toda vendarle je tudi krščanstvo v sholastiki podleglo “čarom” uma in ga povzdignilo v interpreta religije. V tem obdobju in tudi kasneje se je hotelo krščanstvo kot edina velika religija do sedaj celo umsko utemeljiti (naprimer Descartesov (1596-1650) dokaz Boga po ideji popolnosti). Že v antiki (Pitagora, 580-500), v srednjem veku (R. Bacon, 1214-1292) in še toliko bolj v novem (Kopernik /1473-1543/, Galileo /1564-1630/, Newton /1643-1727/) se je pokazalo, da je razum sposoben vzpostavljati številska (kvantitativna) razmerja in da je vsaj načeloma sposoben v svetu videti na delu matematične zakonitosti. Ratio (2. sklon: rationis) v latinščini pomeni tudi razmerje, o čemer naprimer priča ime racionalna števila za števila, ki predstavljajo neki ulomek (razmerje dveh števil).

Kasneje, v dobi razsvetljenstva (John Locke, 1632-1704) je prišlo do idej, da je razum nepopisana tabla, ki jo polnijo vtisi iz čutil. Predstave naj bi bile le šibke podobe čutnih vtisov. Še celo racionalisti, ki so načeloma poveličevali um, so, kot naprimer Gottfried Leibniz (1646-1716), rekli, da ni ničesar v razumu, česar ni bilo prej v čutilih razen razuma samega. Empirist Hume (1711-1776) je celo obrnil Platonovo vrednostno skalo spoznanja in se zavzel za to, da imajo veljavo le spoznanja, ki se neposredno nanašajo na konkretne vtise. Vse ostalo so le nekakšni prividi (naprimer pojem vzročnosti). Kot kontrast lahko zopet omenimo Platona, ki so mu bili prividi minljivi čutni vtisi, torej prav tisto, kar je bilo za empiriste edini trdni vir znanja.

Um je zopet rehabilitiral eden največjih filozofov, zelo pomemben tudi za biologijo, Kant (1724-1804), zlasti v svojem delu Kritika čistega uma. Za nas je najbolj pomembno njegovo spoznanje, da ima um vnaprejšnje kategorije spoznanja. Sveta torej sploh ne spoznavamo neposredno preko čutil, temveč se čutni vtisi filtrirajo preko že vnaprej strukturiranega razuma. Temeljne kategorija uma so bile po Kantu kvantiteta(enota, mnoštvo, celovitost), kvaliteta(realnost, negacija, omejitev), odnos(substanca, vzrok, vzajemno učinkovanje),modalnost(možnost, bivanje, nujnost). Dejal je, da razum ne črpa svojih zakonov iz narave, temveč si jih predpisuje sam, to pa pomeni tudi vsaj neko mero samostojnosti.

Z razumom in zlasti njegovimi vzorci spoznavanja se je kasneje in do današnjih dni ukvarjala predvsem logika, na poseben način pa se ga lotevajo tudi raziskovalci v okviru računalništva, ko želijo um ustvariti kar v elektronskih vezjih. Nekateri se pri tem celo poslužujejo imitacije naravne selekcije med najuspešnejšimi algoritmi, pri čemer vsem algoritmom omogočijo reprodukcijo, vključno z rekombinacijo in mutacijami, medtem ko so nesposobni izločeni. V najkrajšem času je računalnik zmožen izvesti na tisoče in tisoče generacijskih prehodov - in na koncu priti do optimalnega algoritma, ki omogoči najboljše rešitve danega problema. Te so praviloma tako dodelane, da tudi sam programer ne more več razumeti nastalih, nadvse učinkovitih algoritmov. Zdi se, da se napovedi futurologov, da nas bo računalnik presegel v vseh mentalnih lastnostih, uresničujejo z veliko hitrostjo.

No, tako razmišljajo nekateri znanstveniki in evolucijski psihologi, ki vidijo možgane kot izredno zapleten računalnik, v bistvu utemeljen na istih logočnih principih kot sodobni digitalni računalniki. Zanje je vprašanje človekove inteligence zgolj prašanje zadosti kompleksnh in obsežnih algoritemskih sklopov. Tako imenovana umetna inteligenca je zanje že neka stopnja naše, človeške inteligence. Ob bok temu je treba povedati, da obstajajo ravno tako eminentni znastveniki, ki tak redukcionistični računalniški model inteligence odločno in argumetnirano zavračajo. Eden največjih današnjih mislecev, Roger Penrose, naprimer trdi, da zavestne odločitve oziroma višje dejavnosti našega uma načeloma ne moremo niti simulirati z računalniki, kej šele, da bi jih lahko povsem “ustvarili”. Glavni razlog, ki je povsem teoretične narave, utemeljuje na slavnem Gödlovem teoremu. Ta pravi, da niti matematičnega razumevanja ne moremo reducirati na še tako obsežen nabor aksiomov in izrekov. In, tako pravi, v matematiki ni nič posebnega - kar velja zanjo, mora veljati tudi za ostale človekove umske dejavnosti. Trdi, da je torej delovanje našega uma neračunalniško oziroma nealgoritemsko. Za svoje trditve je našel tudi fizikalno utemeljitev. Po njem so tako procesi na ravni valovne funkcije kot procesi, ki jih pokriva Newtonovska ali Einsteinova fizika povsem izračunljivi, torej v osnovi algoritemski. Ne velja pa to za procese, ki prehajajo iz prvega v drugi svet, kar se dogaja ob kolapsu valovne funkcije. V slednjem je inherentna nepredvidljivost in neizračunljivost. Ti prehodni procesi so močno pomembni pri sinaptičnih prenostih v možganih, zato je mišljenje tudi s fizikalnega vidika nenapovedljivo oziroma neizračunljivo.

       
      Osnovni aksiomi znanosti
       
        Uvod
Po Kantu lahko privzamemo, da razum dejansko ni nepopisana tabla, temveč ima neko apriorno strukturo, ki mu jo deloma narekuje biofizikalna in biokemijska narava možganov, deloma pa njegova lastna narava. Ali je slednja le posledica možganske strukturiranosti ali pa odseva neko globljo ontološko realnost, je zaenkrat še odprto vprašanje. Čeprav se naravoslovna znanost načeloma nagiba k stališču, da so možgani poslednja realnost uma, in v ekstremu celo zagovarjajo stališče o umu kot epifenomenu, obstajajo tudi močna stališča (npr. nobelovec za nevrofiziologijo Eccles, glej literaturo), ki vidijo um kot svojo lastno ontološko (bitnostno) kategorijo. Po nekaterih interpretacijah iz logov nove biologije se realnost uma lahko skriva v kvantnem ali subkvantnem nivoju. V vsakem primeru je razumljivo, da ima lahko um svoje lastne zakonitosti. Nekatere osnovne je odkril Kant, mi pa si bomo ogledali, katere pridejo do izraza v znanosti.

Znanost kot posebno razvita umska dejavnost se je lahko začela razvijati, ko se je a) um lahko osvobodil od neposrednih eksistenčnih dejavnosti in b) je postalo pomembno argumentiranje lastnih trditev. Za oboje so bile dane osnove v Stari Grčiji, zibelki zahodne civilizacije. Če hoče um zares priti do izraza mora torej imeti ugodno klimo (npr. blagostanje) in svobodo. Tedaj se prebijejo na površje njegove globlje značilnosti, ki jim bomo rekli osnovni aksiomi znanosti in jih v teoriji znanosti poznamo tudi kot osnovne metafizične hipoteze. V prvi vrsti gre za dva aksioma oziroma dve vnaprejšnji kategoriji razumevanja in razlage sveta: ideja, da je za vsem pojavnim svetom neki osnovni red in ideja, da obstaja od človeka neodvisna osnovna substanca, kot izvor vseh poznanih substanc. Obe ideji sta se lepo skristalizirali v razmišljanjih ionskih naravoslovcev (Tales /624-545/ z vodo kot prapočelom vsega, Anaksimander /610-547/ s svojim neopredeljivim, Anaksimenes /585-525/ z zrakom, Heraklit /~ 500pr.n.št./ s spreminjanjem samim in z zakonom - logosom, ki to spreminjanje vodi; atomisti z atomi ali elementi in zakoni gibanja atomov itd.), spričuje pa jo tudi novoveška znanost (Galileo, Newton, Einstein,...).
 

Predpostavke univerzalnega reda
Predpostavka o redu vključuje nadaljnje apriorne predpostavke, predpostavko zakonitosti, univerzalnosti, ontološke neprotislovnosti (konsistentnosti) in hierarhičnosti. Iz prve in druge izhaja še ena pomembna predpostavka o upravičenosti indukcije. Vera v red se vsaj pri bolj abstrakntem razumevanju ne razlikuje kaj prida od vere v boga. Za Aristotela (384-322) je bil naprimer bog isto kot čista misel, ki misli samo sebe, za Heraklita je bil to logos (tudi zakon) ipd. Še Einstein je, ko je podvomil v stohastično naravo kvantnih fenomenov, rekel, da bog ne kocka. Zakonitost pomeni predpostavko, da so vsi procesi v kozmosu podrejeni nekim nespremenljivim odnosom, ki v svoji celovitosti predstavljajo kozmični red. Ti odnosi so nespoznatni s čutili, pač pa so dostopni razumu. Ne tvorijo ene same plasti, temeč so hierarhično strukturirani, in v istem smislu kozmični red lahko tudi spoznavamo. Pod zakonitost spadajo splošni odnosi vzročnosti, funkcijskih povezav in statistični odnosi. Ti označujejo invariante pri množičnih pojavih, kjer je vseeno, kakšna je njihova konkretna narava. Poznamo tudi zakonitosti razvoja, ki se tičejo načina razvoja določenega sistema (npr. zakon entropije, ontogenetske zakonitosti).

Predpostavka univerzalnosti pomeni pričakovanje, da veljajo zakonitosti povsod. Z drugo besedo to pomeni, da je red za poznani univerzum totalitaren tako v prostorskem kot v časovnem smislu, kar pomeni, da je tako izven časa kot prostora, čeprav se izraža prav v svetu, kjer ta dva kraljujeta. Tu pride do izraza osnovna dihotomija v umu, ki se je najprej izrazila v dualizmu primitivnih religij (svet bogov in pojavni svet) ter kasneje v Platonovem dualizmu čutnega sveta in sveta idej. Tudi dihotomija je očitno sestavni del apriornega umskega dojemanja sveta. Vera v univerzalnost zakonitosti je osnova za vero v upravičenost indukcije.

Kar se tiče ontološke neprotislovnosti velja, da razum verjame, da neprotislovnost (naprimer da ne more hkrati deževati in ne-deževati) ni le stvar njegove logike, temveč odraz realnosti. Ali kot je rekel Spinoza (1632-1677): red in zveza stvari sta isto kot red in zveza idej (duhovno materialni paralelizem). Ta rek deluje tudi kot osnova za realistično pojmovanje znanstvenih teorij in zakonov, ki je bilo močno zasidrano med znanstveniki do 20. stoletja, prevladuje pa tudi še danes. Kjer torej razum trči ob protislovje, tam je konec njegovega dometa. Odpirata se dve možnosti: ali se odpove samemu sebi (naprimer skozi vero), ali pa razglasi tako protislovje za nekaj neobstoječega (znanost). V kvantni mehaniki je dejansko prišlo do odkritij, ki dajejo vtis protislovja (ki je lahko v resnici le navidezno!). V tem primeru je obveljalo zanimivo stališče t.im. kopenhagenske interpretacije, da si kvantnih fenomenov ne smemo razlagati, temveč le opazovati ujemanje med matematičnimi napovedmi in rezultati eksperimentov. Ena od interpretacij, ki odpravlja protislovja (npr. Bohmova ontološka), pa trči ob drug problem: pade namreč prostorska ločenost, ki pa zopet predstavlja enega od apriornih stebrov razumskega dojemanja sveta. Do protislovja pridemo tudi, če skušamo razumeti gibanje oziroma dinamiko, kar nam nazorno razodevajo že znane Zenonove (490-430) aporije. Zato tudi še ni logike, ki bi zares znala obravnavati dinamiko. To nam dokazuje zelo pomembno stvar: razum ima svoje spoznavne omejitve, ki jih ne moremo kar tako odpraviti, toda realnost jih lahko vendarle presega. To pomeni, da red z razumom ni povsem spoznaten. To predpostavko je imela že krščanska religija, pa tudi različne vzhodnjaške filozofije in religiozne doktrine. Ali to pomeni, da bomo morali končati z znanostjo? Prepričan sem, da je kljub omejitvam še vedno veliko neodkritih zakonitosti, ki se dajo doumeti z razumom, in tu ima znanost vsekakor svojo pomembno vlogo. Verjetno bo potrebno po eni strani znanost izpopolniti z novo logiko, ki bo zmogla racionalizirati nekatera protislovja, po drugi strani pa se bomo najverjetneje soočili tudi z razvojem novih metod spoznavanja, ki bodo vodili do globljih sintetičnih uvidov, ki jih težko dosežemo zgolj z analitičnim pristopom.

V današnjem času, ko marsikje prevladuje (zlasti med fiziki zaradi nerazložljivosti kvantne mehanike) nekakšen znastveni agnosticizem oziroma instrumentalizem, se lahko pojavljajo tudi resni dvomi v kakršnokoli možnost spoznanja objektivnega reda. Toda še vedno nam ostane tudi dejstvo, da - v kolikor sploh še želimo delati v znanosti - iščemo red za množico neurejenih pojavov. Če smo realisti, potem verjamemo, da je ta red objektivno realen, v primeru instrumentalizma pa le v njegovo intersubjektivno veljavnost. Toda tudi v slednjem primeru predpostavka o upravičenosti upodabljanja empiričnih spoznanj v univerzalije (zakoni, principi) implicira vendarle neko pričakovanje v smislu Spinozovega duhovno materialnega paralelizma. Seveda pa ni nujno, da se tega instrumentalistični znanstvenik zaveda - še vedno lahko entuziastično ponavlja Sokratov rek vem, da nič ne vem in pozablja, da je prav Sokrat odkril indukcijo kot pot do vsaj nekega veljavnega spoznanja. Pretirani instrumentalizem s svojim agnosticizmom je torej lahko negativen, ker spodjeda temelje znanstvenega mišljenja, pretirani realizem pa ravno tako ni dober, ker nas naivno naveže na obstoječa prepričanja in nas navede na zamenjavo miselnih modelov o stvarnosti s stvarnostjo samo. Najboljši odnos do teorije v sodobni znanosti se kaže kot kombinacija realizma in instrumentalizma, ki jo označuje sprejemanje teoretičnih modelov kot trenutno najbolj dovršen opis stvarnosti s hkratnim upoštevanjem možnosti, da se lahko kadarkoli v bodočnosti bolj ali manj radikalno spremeni.

Vse to nam kaže, da je eden od pomembnih sopotnikov znanosti metodični dvom, ki se mu je posebej posvetil Descartes. Vendar je treba ločiti dvom v same stebre (aksiome) znanosti in dvom v pravilnost modelov - toda več o tem v nadaljevanju.

Predpostavki o osnovni substanci
Ta predpostavka se deli v dve podmeni: podmeno o objektivnosti materije in podmeno o enem izvoru (materialistični monizem). Prva podmena pomeni vero, da je materija neodvisna od človekove zavesti o njej, oziroma od človekove eksistence nasploh. Z drugimi besedami povedano, materija ni subjektivni pojav. Ker pa človek ne more vedeti ničesar o tistem, kar je zunaj njegove zavesti (spoznanja), se je v znanosti utemeljil pojem intersubjektivnosti. Enoizvornost materije prihaja v poštev v kozmoloških razmišljanjih, naprimer teoriji velikega poka in dokazuje monistično materialistično naravo splošne znanstvene idelologije. V visoki abstraktni sferi percepcije sveta torej verjamemo, da imamo en vrhovni zakon (jedro reda) in eno prasubstanco, iz katere pod taktirko reda izhajajo vse nadaljnje manifestacije.
      Osnovno delo znanosti
       
        Iskanje konkretnega reda (zakonitosti)
V znanosti privzemamo predpostavke o redu in substanci le na najvišji abstraktni ravni, le kot osnovo za raziskovalno delo. Te ideje delujejo kot nekakšno tiho, neopazno ozadje našega teoretičnega in empiričnega znanstvenega dela. V konkretnem znanstvenem delu pa skušamo osnovno predstavo o redu in substanci zapolniti s konkretno vsebino. To konkretno pomeni nenehno soočanje naših pričakovanj glede reda s konkretnimi pojavi - “šifriranimi” odtisi skritega reda. Predvsem želimo mentalno upodobiti red, v umu narediti njegovo kolikor toliko enolično preslikavo. Zanima nas torej trajno v bivajočem, kot je to zastavil že Platon. Tu pride metodični dvom veliko bolj do izraza, saj nikdar ni rečeno, da smo pravilno upodobili realni red; oziroma če smo instrumentalisti, ne vemo, ali je naša “preureditev izkustva” (to je v raziskovalnem procesu dobljenih podatkov) zares dokončna.

V skladu z apriorno predpostavko o hierarhičnosti je tudi ta mentalna zgradba hierarhična, večnivojska. Njeno osnovo tvorijo kar prej navedeni aksiomi znanosti - pravimo jim tudi metafizične hipoteze. Na ravni posamezne znanstvene discipline se soočamo s t.im. paradigmo, na še nižji ravni s teoretičnimi koncepti (teorijo) in na najnižji ravni s posameznimi empiričnimi odkritji, ki jih še preverjamo. Važno je vedeti, da vsa ta zgradba ni le v umu posameznika, temveč je intersubjektivna oziroma se izraža skozi jezik. Zelo pomemben element znanosti je torej komunikacija (znani “publish or perish”). Znanost je v prvi vrsti dužbena kategorija: družba jo omogoča s svojimi sredstvi in v njej se potrjuje ter razvija.

Soočanje med predstavami o redu in dejstvi se odvija preko nekakšnega izpraševanja narave (če se omejimo na naravoslovje). S tem zapolnjujemo vrzeli v našem predpostavljenem redu. Zanimivo pa je, da vrzeli v našem znanju niso povsem prazne - v umu le imamo neko predstavo o redu tudi na še neraziskanih področjih. Pritajeno, ne da bi to nujno vedeli, je torej naš znanstveni sistem (sistem kolikor toliko preslikanega reda) ponavadi večji od dejanskega pozitivnega znanja. Tu deluje svojevrstni razumski totalitarizem, ki marsikdaj ni povsem v harmoniji z osnovnimi pozitivističnimi postavkami znanosti: dele reda, ki ga že poznamo, prenašmo tudi na dele, ki jih ne poznamo. Seveda vemo, da jih ne poznamo, zato jih želimo preverjati in prav tu zastavljamo vprašanja. V širšem smislu pravimo temu spraševanju in dobivanju odgovorov znanstveno raziskovanje. Poteka pa na način eksperimentiranja ali opazovanja. Oblikovanje vprašanja je vedno pod nadzorom paradigme, konkretno pa izhaja iz teorije kot delovna hipoteza. Delovna hipoteza vsebuje torej predstavo o redu in substanci na našem področju raziskovanja. Pojavi, ki smo jim priča pri eksperimentu ali opazovanju, in so nam znani predvsem kot rezultati eksperimenta, morajo biti podvrženi naši indukciji - posploševanju in seveda abstrakciji. Pri odločitvi za eksperimente se soočamo z dvema ekstremoma: izbiro majhne vrzeli (še neraziskanega), kjer je zelo verjetno, da bo vse po pričakovanjih in z izbiro velike vrzeli, kjer se lahko soočimo s povsem drugačnim redom od predpostavljenega. V prvem primeru je majhno tveganje in tudi majhen znanstveni novum, v drugem primeru pa je oboje veliko.

Znanstveno raziskovanje je torej soočanje s temo. Je proces, kako temo (nevidni red in vzroke) osvetliti. Pravo raziskovanje je zato vedno ustvarjalno delo in tveganje; manj ko tvegamo, manj v resnici osvetlimo in obratno. Pri tem se poleg hrabrosti soočamo tudi s fenomenom paradigmatske obremenjenosti, ki se je lahko sploh ne zavedamo. Če smo nagnjeni k privrženosti uveljavjenim prepričanjem, potem je bolje, da raziskujemo le majhne vrzeli v varnem zaledju že povsem pojasnjenih pojavov. Soočanje z veliko vrzeljo zahteva sposobnost, da se odmaknemo od paradigme, sposobnost ugledati stvari skozi povsem nova očala, ali drugače, pripravljeni in sposobni moramo biti ugledati nov red, ki na globlji ravni povezuje pojave našega raziskovalnega področja. Tu pride ustvarjalna narava znanstveno raziskovalnega procesa do prave veljave. Tipična primera tega v biologiji sta bila Lamarck (1744-1829) in Darwin (1809-1882). V fiziki je bil tak primer Einstein (1879-1955, v kemiji Lavoisier (1743-1794). Tu namreč odpove zgolj preračunljivi razum. Sposobnost ugledati novi red, ga dokazati in to spoznanje uveljaviti v širši znanstveni skupnosti, zahteva tisto redko lastnost, ki ji pravimo genialnost. Ta temelji na znanstveni intuiciji, na sposobnosti neposrednega uvida v bistvo nekega fenomena in je ena od najglobljih umskih sposobnosti.

Ustvarjalnost znanstvenega dela se torej izraža v naši sposobnosti, da izberemo ustrezno vprašanje naravi, da ga primerno oblikujemo, da znamo čim bolje razbrati odgovor, iz njega povzeti določeno spoznanje in na tej podlagi zasnovati nadaljnje raziskave. Sposobnost odmika od pretiranega realizma je tu zelo dobrodošla, saj prinaša konceptualno svobodo, ki je neobhodno potrebna za ustvarjalno delo.
 

Komunikacija znanstvenih izsledkov
Ne glede na to, kako veliko vrzel proučujemo, raziskovanju, ki mora ustrezati osnovnim zahtevam o ponovljivosti, natančnosti ipd., mora slediti komunikacija naših izsledkov širši znanstveni skupnosti. Šele tu naša raziskava sploh dobi neko vrednot ali pa ostane brez nje. Delo v laboratoriju ali na terenu je vsekakor potrebni pogoj za znanstvenost, toda ni zadostni pogoj - to delo mora dobiti še ustrezno priznanje skozi objave (revije, referati, knjige) na prvem mestu in skozi odmevnost teh objav na drugem. Sito za objave predstavljajo recenzenti in uredniki, v drugi fazi pa nas dejansko ocenjuje znanstvena publika (mednarodna ali domača). Recenzenti naj bi predvsem ocenili, koliko je raziskava sploh relevantna (lahko ima naprimer premajhno vrzel, ali pa je problem raziskal že nekdo drug) in koliko je verodostojna (npr. ali se da na podlagi predlagane objave narediti ponovitev). Kadar gre za zelo velik novum, ki spodjeda uveljavljeno paradigmo, se lahko uredniški odbor odloči za posebno ponovitev raziskave, preden naj bi šel članek v objavo (taka politika je naprimer znana pri reviji Nature). Delo, ki ga objavljamo, mora v poglavju z imenom uvod vsebovati najprej utemeljitev naše specifične odločitve za raziskavo in razlago vrzeli. Vsebovati mora torej utemeljitev našega “vprašanja” narave skozi razlago že opravljenega in objavljenega dela, ki se tiče “roba” naše vrzeli, in jasno oblikovano delovno hipotezo. V drugi točki (material in metode) moramo navesti način priprave in izvedbe raziskave in obdelave podatkov, kar je osnovni pogoj za ponovljivost in daje vpogled v zanesljivost in ustreznost naše metodologije. Sledi navajanje rezultatov v obliki tabel (večja preciznost in obširnost) ali grafov (večja preglednost) v okviru poglavja rezultati in končno naš komentar na rezultate (diskusija). V zadnjem moramo čimbolj jasno povedati, kako rezultati odgovarjajo naši delovni hipotezi; komentirati, kaj to pomeni za pripadajočo znanost; po potrebi navajati izsledke in zaključke nekaterih drugih avtorjev; povedati, kaj rezultati še nakazujejo poleg odgovora na delovno hipotezo. Na koncu lahko odamo še povzetek raziskave ali samo rezultatov in morebitno vizijo ali napotek za nadaljnje eksperimente v isti smeri. Načeloma objavljamo tudi raziskave, ki se ne ujemajo z delovno hipotezo. Če je bila delovna hipoteza že tako ali tako neverjetna, nam take raziskave verjetno ne bodo objavili, se bo pa to zgodilo, če se je zavrnjena hipoteza zdela verjetna z vidika uveljavljene teorije. Zavrnitev delovne hipoteze je tedaj pomemben prispevek za strokovno javnost, saj priča o tem, da nekaj ni bilo v redu z uveljavljenimi predpostavkami o zakonitostih, ki se tičejo vrzeli in morda tudi širšega raziskovalnega področja.

In tako iz prostora globoke subjektivnosti (osnovni aksiomi znanosti) in osnov znanstveno raziskovalnega dela vstopamo v prostor, o katerem sicer redko razmišljamo kot o znanosti, v prostor znanosti kot družbenega fenomena.
 

     
    Družbeni pomen znanosti
     
      Uvod
Od renesanse znanosti in njene utemeljitve na začetku novega veka (Galileo Galilei, Newton) pa do danes se je vloga znanosti v družbi bistveno spremenila. Če je bila nekoč znanost celo preganjana in so morali napredni znanstveniki na grmado, ker niso hoteli preklicati svojih odkritij, predstavlja danes enega najpomembnejših stebrov modernih kapitalističnih družb, vsaj v smislu servisa državi (naprimer osnova za standarde) ali kapitalu v obliki uporabnih raziskav. Ta močan družbeni pomen znanosti skupaj s čedalje dražjo opremo in čedalje večjimi stroški raziskovanja bistveno spreminja tudi znanstveno prakso; jo obremenjuje in povečuje osnovnim znanstvenim smotrom (namreč raziskovalnim) odtujene težnje. To vse vpliva na oblikovanje vrednostnega sistema in marsikdaj povečuje nevarnost neetičnega vedenja v znanosti. Tri komponente znanosti, namreč ideologija (paradigma), vrednostni sistem in etika, težijo po medsebojni skladnosti; če družba vpliva na spremembo ene od njih, temu drugi dve komponenti nujno sledita. Tako se v modernih družbah zelo poudarja tekmovalnost med znanstvenimi skupinami na nekakšnem trgu znanja. Ob nedvomno pozitivni vlogi, ki jo lahko ima zmerna tekmovalnost na slehernem področju, ker spodbuja inovativnost in razvoj, je pretirana tekmovalnost lahko usodna za razvoj znanosti, ki potrebuje čas, mir, preudarnost in poglobljenost, kar se največkrat križa s hitrostjo in napetostjo, ki spremljata tekmovalnost.
      Pojem in razvoj etike
       
        Kaj je etika?
Etika nima le enega strogo določenega pomena. V načelu gre za nauk o dobrem in zlu. Če jo gledamo z bolj splošnega družbenega zornega kota, ki vključuje družbeno ideologijo in/ali religijo, jo lahko definiramo kot zbirko splošnih vzorcev, kako naj živimo v skladu oziroma harmoniji s soljudmi. Bolj z vidika poklicne oziroma strokovne etike pa jo lahko definiramo kot niz pravil, ki uravnavajo moralno vedenje v ovkiru dane stroke. Znanstvena etika je torej niz pravil, ki uravnava moralno vedenje v sferi vseh odnosov, ki nastopajo v znanosti kot celoti. Slednja vključuje tako raziskovanje kot raznovrstne medčloveške odnose in odnose znastvenikov do družbe. Etika je tako tesno povezana z moralo, je pravzaprav njena teorija. Osnovni elementi etike so vrlina (krepost, čednost), vrednote in svobodna volja. Človekovo dejanje je lahko etično ali neetično le v primeru, da je imel ob njem svobodno voljo.
Razvoj etike
Glavna vloga etike je torej predvsem uravnavanje medčloveških odnosov, v širšem smislu pa zajema tudi odnose do narave. Pri tem moramo ločiti etiko od kazensko pravnega sistema. Prva je namreč mnogo širša in vsevključujoča od drugega. Etika nas spremlja n avsakem koraku, ko smo v odnosih s soljudmi, kazenskopravo pa obsega samo težje moralne prekrške. Tudi v preostalem živem svetu se vzpostavljajo odnosi med pripadniki iste vrste in različnih vrst. Ti odnosi so optimizirani v smislu stabilnosti preživetja, zato se naprimer samci mnogih živalskih vrst ob na videz zelo kruti borbi za samice ne ranjujejo smrtonosno. Sicer pa v živalskem svetu poudarek na odnosnosti variira od vrste do vrste. Nekatere so samotarske in so odnosi minimalizirani na parjenje in vzrejo mladičev, zopet druge vrste pa so izrazito socialne, z zelo precizno reguliranimi odnosi med posameznimi organizmi kolonije. Toda vsi ti odnosi temeljijo v veliki meri na podedovanih instinktih, zlasti pri nižjih organizmih, in le pri više razvitih živalih na učenju. Odnosi se pri sesalčjih skupinah razvijajo predvsem na osnovi prepoznavanja statusa, ta pa odseva (zlasti pri samcih) predvsem fizično moč. Ker je pri takih odnosih močno vprašljiv dejavnik svobodne volje, tu še ne bi mogli govoriti o pravi etiki, lahko pa o njeni predstopnji. Nekateri biologi, predvsem Dawkins in njegovi privrženci, zatrjujejo, da je vsa morala posledica morale sebičnega gena - to pa je morala preživetja. Tudi (in v tej teoriji celo predvsem) altruizem mater do otrok naj bi bil zgolj posledica genske sebičnosti.

S pojavom človeka se je pojavil upoštevanja vredni razumski faktor, ki je v odnose vnesel moment svobodne volje. Odnosi so se zasnovali v prvi vrsti na vsakokratni religiji, ki je predstavljala razumsko razlago sveta, njegovega nastanka in funkcioniranja. Poleg verovanja in kultov (obredja), ki naj bi vzpostavljali pozitiven odnos do nevidnih božanstev, je obstajal še kod - sistem moralnih zapovedi, ki so vsklajevale odnose med člani skupnosti. To je bila tako predstopnja današnjega pravnega sistema kot tudi sodobne etike. Religiozna etika je bila precej utesnjujoča, saj je vsebovala vse mogoče tabuje, prepovedi in zapovedi, ki niso bili racionalno utemeljeni, hkrati pa so bile za prekrške marsikdaj predvidene zelo ostre kazni. Faktor svobodne volje je bil še vedno zelo ozek, človek ni imel možnosti izbiranja med različnimi etiškimi sistemi ali si sam, na podlagi lastnega razmišljanja, pridobiti sodbo o moralnosti ali nemoralnosti nekega dejanja. Moralne zapovedi so delovale kot čista utesnjujoča prisila. Marsikdaj so bile v nasprotju z instinktivno naravo.

Od razsvetljenstva naprej, ki so mu dali glavni pečat misleci Newton, Locke, Spinoza in Leibniz, se sodobna etika razvija v smislu čedalje večjega osvobajanja od prisilnih moralnih spon in se skuša utemeljiti kot etika spoznanja, kaj je dobro. Razmišljujoči človek sodobnega časa naj bi na podlagi vzgoje mišljenja sam prišel do zaključkov, katero dejanje je dobro in katero ne. Prav tako naj bi si na temelju široke, pojasnjevalne vzgoje pridobil možnost za samostojen uvid v pomen dobrega in etiško oceno lastnih dejanj. Tudi na tem področju se vidi, kako je razum vzpostavil nove zmožnosti, ki jih kot človeška vrsta šele začenjamo uresničevati. Tako kot je razum odprl pot za razvoj znanosti in filozofije, je odprl tudi dimenzijo etike, ki temelji na spoznanju. Moderna iluminirana etika je tako hkrati objektivna kategorija, saj še vedno obstajajo etiški kodeksi, potomci starodavnih kodov, kot tudi subjektivna, saj v vedenju ne gre za avtomatizem, temveč za odločanje na podlagi razumevanja in neke mere samoobvladanja.

Etično dobro ni istovetno z individualnim dobrim, temveč nujno vključuje pravičnost oziroma vzajemnost v medsebojnih odnosih. Gre za ravnanje po preprostem spoznanju, da je vsaj dolgoročno dobro za posameznika hkrati tudi dobro za skupnost, v kateri živi, s katero imam vitalne odnose. Verjetno sta tako najbolj izstopajoči komponenti moderne etike pravičnost in odgovornost, ki predstavljata praktični, nefanatični altruizem. Tak altruist upošteva tudi interese samega sebe, vendar jih ne zoperstavlja skupnosti, po drugi strani pa zna le-tej tudi prisluhniti ter ji vsaj začasno in do neke mere podrediti svoje. Tako pravičnost kot odgovornost zahtevata določeno mero razumskosti, to je razumevanja celovitih okoliščin našega delovanja in izobraženost. Šele ob teh izpolnjenih pogojih je človek sposoben zares izbrati svoje dejanje in zanj odgovarjati. Tudi tu prihaja do notranjih konfliktov med človekovo biološko naravo in spoznanjem o pravilnem; včasih se to izraža tudi kot znani konflikt med razumom in čustvi. Človek je torej v subjektivnem etiškem smislu svoboden toliko, kolikor zna obvladati svojo biološko plat in sebična čustva.

Razvoj znanstvene etike
Bistven premik k iluminirani etiki stran od religiozne je predstavljal prav pojav znanstvenega mišljenja. V prvi vrsti jo je izoblikoval Sokrat. Znanje in samoobvladanje sta bili temeljni vrlini, ti pa sta, kot smo videli, dejansko potrebni za odločanje po svobodni volji. Analitično mišljenje, ki je poudarjalo indukcijo, je dalo osnovo za razslepljevanje ljudi pred najraznovrstnejšim praznoverjem. V tako imenovanem črnem in srednjem veku se je etika spoznanja morala umakniti močno poudarjeni krščanski etiki. Slednja je zares prvič v zgodovini človeštva poudarila ljubezen do bližnjega in s tem poglobila pojem dobrega, po drugi strani pa se je zlasti na začetku ogradila od razuma in razumevanja ter se postavila zelo totalitarno in dogmatsko. V novem veku, zlasti v dobi razsvetljenstva, se je povrnila etika védenja in se postavila ob bok krščanski etiki. Omogočala je ponoven razcvet znanosti. Toda kapital je zavohal uporabnost razvijajoče se znanosti, zlasti fizike in kemije. To je postalo zlasti izrazito po industrijski revoluciji. Začela se je brezobzirna eksploatacija znanja (torej ne le delavcev, kot je to videl Marx), za kar je dal temelj angleški filozof Francis Bacon (1561-1626). Tisto, kar je človeka sprva osvobajalo, ga je začelo sedaj ogrožati; pa ne le njega, ogrožati je začelo tudi naravo. Kapital namreč v osnovi ne pozna etike skupnega dobrega, v prvi vrsti pozna le “etiko” profita, do katerega ima brezkompromisno grabežljiv, egoističen, odnos. Sleherne spone, ki dajejo videz etike, si kapital nadene zaradi prilagodljivosti na splošne kulturno-civilizacijske norme okolja, v katerem si nabira svoj profit. Simulacije klasičnega kapitalizma so pokazale, da propade, če ni socialnih korektivnih elementov, še bolj realistično, če ni tudi okoljevarstvenih elementov. Danes je kapital s svojo brezobzirno izkoriščevalsko politiko planet pripeljal do točke, ko je vprašljiv sploh nadaljnji obstoj bolj razvitega življenja. Znanstveniki so danes poklicani k pomoči pri razvoju socialno-ekološke preživetvene strategije in s tem prispevati k razvoju ustrezne socialno-ekološke etike. Zlasti biologi se moramo začeti vesti odgovorno do okolja, kajti ne moremo pričakovati od drugih, da bodo že uredil vse, če mi kot strokovnjaki ne bomo nenehno opozarjali na nevarnosti brezvestnega odnosa do okolja. Pri tem lahko zlasti poudarjamo vrednoto neokrnjene narave z bogato biološko diverziteto. Človeštvo mora priti vsaj do preprostega spoznanja, da je planet njegov dom - in doma ponavadi ne stresamo umazanije kar po kotih. Pri ozaveščanju tega spoznanja smo zlasti poklicani naravoslovni znanstveniki.
Družbena narava znanosti
Znanost je družbena, draga in konservativna. Prvo pomeni, da nekaj velja kot znanstveno dejstvo šele takrat, ko to prizna večinski del znanstvene skupnosti. Kot je bilo že rečeno, o vrednosti slehernega znanstvenega dela ne odločajo le objektivni in pravilno izvedeni eksperimenti, temveč tudi z različnimi interesi in pogledi obremenjeni ljudje (npr. recenzenti, uredniki). V tem, za znanost vsekakor zelo pomembnem, segmentu, znanost sploh ni več le objektivna, temveč velikokrat tudi precej subjektivna. V znanstveni skupnosti nastopa moment borbe za uveljavljenje novih izsledkov, kjer hitro pride do neetičnega vedenja tako s strani preveč razgretih inovatorjev, kot s strani širše skupine znanstvenikov, ki ocenjujejo novost. V različnih uredniških odborih strokovnih revij, v svetu strokovnih društev in komitejih za dodelitev sredstev ponavadi nastopajo starejši znanstveniki in njihovi zvesti mlajši privrženci, ki tvorijo znanstveni establishment. Ta je po naravi konservativen, ima pa seveda tudi za družbo pomembne dragocene izkušnje pri odločanju o znanstvenih projektih in oceni njihove izvedbe. Na to se tesno navezuje drugo dejstvo: finance. Čedalje dražje raziskave zahtevajo tudi čedalje bolj pretehtan in strokoven način odločanja, se pravi, da o tem odloča pomemben del prej omenjenega establishmenta. Da bo že a priori nagnjen k odobravanju projektov, ki sovpadajo z njegovimi koncepti, je seveda jasno. Pri tem ne gre za obtožbo, temveč le za videnje situacije, ki predstavlja izziv za etično ravnanje, kajti znanost je v svojem raziskovalnem vidiku vedno preseganje doseženega, kar marsikdaj pomeni tudi preseganje dotedanjih konceptov.

Kar se same "čiste" znanosti tiče, je načeloma konservativni establishment močan branilec uveljavljenih (preverjenih) konceptov, ki služijo kot osnova (paradigma) za oblikovanje znanstvenih teorij in dajejo osnovne smernice za empirično raziskovalno delo. S svojo konservativnostjo igra establishment dvojno vlogo. Po eni strani je pozitiven, ker kot nekakšno ogrodje stabilizira znanstveno teorijo in prakso, po drugi strani pa lahko tudi negativen, saj rad dalj časa zavira uveljavitev svežih spoznanj, ki ogrožajo uveljavljene znanstvene poglede.

Zaradi velike družbene vloge, ki jo ima znanost v navezavi na tehnologijo, energetiko in gospodarstvo, ima neetično vedenje v znanosti (npr. prepoved ali oviranje državnim strukturam ali gospodarsko finančnim mogotcem nevšečnih raziskav, prav tako pa tudi zahteve po raziskavah, ki so nevarne človeštvu) lahko tudi širše in dalekosežne družbene posledice, ki daleč presegajo okvir same znanosti.

     

    Podrobnejša razdelava etičnih problemov v znanosti
     

      Področja, kjer pogosto prihaja do etičnih kršitev
       
        Etični problemi v ovkiru znanosti kot družbene dejavnosti
         
V tem poglavju si bomo ogledali nekatere najbolj značilne pojave, ko prihaja v okviru sistema znanosti do neetičnega ravnanja.

Nepravično razporejanje sredstev. Tu gre predvsem za vpliv establishmenta na dodeljevanje sredstev. Znanstvenik ima v primeru nepravične zavrnitve naloge le majhno možnost, da to dokaže, saj ponavadi niti ne pozna recenzentov, niti ne pozna drugih projektov. Poleg establishmenta lahko vplivajo na nepravično razdelitev sredstev tudi raznovrstne zveze in poznanstva. Ljudje, ki odločajo o sprejemu raziskovalnih tem, so vedno podvrženi večjim ali manjšim pritiskom "s strani", kar ne poteka le na državni temveč tudi na mednarodni ravni.

Pristranska uredniška politika. Uredniški odbor revije ali analogno telo za pripravo kongresa lahko zavrne ali zavlačuje z objavo članka, s katere vsebino (idejno osnovo) se ne strinja, čeprav je sicer v redu napisan. Avtorju v takem primeru ponavadi preostane le iskren pogovor z urednikom ali pa poskus objave v sorodni reviji. Primeri neutemeljenih, zgolj ideološko pogojenih zavračanj so relativno pogosti (primer Benveniste).

Vzpostavljanje neformalnih koalicij proti znanstvenikom, ki ogrožajo uradno znanstveno doktrino in s tem establishment. To je normalna "bojna" situacija v znanosti, ko neka nova paradigma ogroža uveljavljeno. Včasih je možno uveljaviti novo paradigmo šele ob fizični smrti večine članov starega establishmenta. Zlasti na tem področju pride do izraza dejstvo, da znanost še zdaleč ni samo raziskovanje, temveč je mnogo širša družbena dejavnost. Uveljavljanje novega odkritja, ki ogroža staro paradigmo, lahko veliko bolj spominja na politiko kot na znanost (tu se lahko spomnimo na Darwinove težave ob uveljavljanju njegove teorije evolucije ali na težave za priznanje kometov v prejšnjem stoletju).

Ignoriranje znanstvenih izsledkov, ki ogrožajo uveljavljeno paradigmo. Včasih so koncepti, ki ustrezajo uveljavljeni paradigmi tako močni, da znanstveniki dobesedno ignorirajo vse, kar se jim zoperstavlja. To pomeni, da ni nobenih odmevov na objavljene rezultate, ki izzivajo uveljavljeno paradigmo. V veliki meri je to odsev določene ideološke klime, za katero je predvsem odgovoren znanstveni establishment. Lep primer tega so genetske raziskave Gregorja Mendla v biologiji, ki jih je Darwin gladko povsem ignoriral, čeprav mu je Mendel sam večkrat pisal in bi mu njegovi izsledki bistveno pomagali pri utemeljevanju evolucijskega nauka.

Nepravično ocenjevanje (recenziranje) poročil raziskovalnih nalog. Tu gre lahko za nevoščljivost (negativna recenzija namesto pozitivne), lahko pa za prijateljsko uslugo (pozitivna recenzija namesto negativne). Ta pojav je zlasti razširjen v deželah z majhnim znanstvenim zaledjem. V tem primeru si je potrebno pomagati s čimbolj neodvisnimi tujimi recenzenti.

Formalistično pretiravanje v točkovanju znanstvenih skupin ali posameznikov glede na objave in odmevnost. To pride predvsem v poštev, ko gre za obrobne - a zato ne nujno manj zahtevne ali kakorkoli manj vredne - znanstvene panoge. Še tako nadarjen znanstvenik težko dobi odmevne rezultate, če je s svojim raziskovalnim delom pred časom, za kar zopet lahko navedemo Gregorja Mendla. Po drugi strani pa prav na tem področju prihaja do izigravanja, naprimer da se dva ali več raziskovalcev med seboj zmeni, da se bodo ne glede na dejansko potrebo medsebojno citirali. Prihajalo je tudi do primerov, ko so avtorji objavili neumnosti, in ko so jih drugi vneto pobijali, so jih seveda hkrati tudi citirali in tako izkazovali visoko citiranost.

Onemogočanje napredovanja bolj nadarjenim ali bolj originalnim raziskovalcem. V ta sklop sodi zlasti negativna selekcija naslednikov, ki je pogosta v državah z avtokratskimi režimi, kjer znanstveniki niso na svojem mestu toliko zaradi nadarjenosti in sposobnosti kot zaradi privrženosti uveljavljeni državni ideologiji ali stranki na oblasti. Znanstveno manj sposoben šef oddelka na nekem inštitutut ali vodja katedre si mora, če hoče preživeti, izbrati bolj sposobne kadre, ki pa ga hkrati tudi ogrožajo, zato jim ne dovoli napredovanja, čeprav si ga zaslužijo. Možno je tudi, da nekdo ovira napredovanje mlajšega znanstvenika zarai nestrinjanja z njegovimi novotarskimi pogledi.

Siljenje podrejenih raziskovalcev k potvarjanju rezultatov ali k nemoralnim eksperimentom. Ta pojav je pogost zlasti na področju uporabnih raziskav. Pogosto se pri naročenih raziskavah za neki projekt prikriva njegov možen negativen vpliv na okolje.

         
        Etični problemi na področju raziskovanja
Potvarjanje ali prirejanje rezultatov. V grobih primerih se to le poredko dogaja, čeprav so poznani primeri tudi popolnih izmislekov častihlepnih znanstvenikov. Včasih so prodrli celo v učbenike. Ponavadi gre za subtilna prirejanja rezultatov, npr. izločanje "neustreznih" primerkov iz obdelave, da dobimo dobro statistiko. Včasih recenzent zahteva za objavo določene podatke, do katerih avtor ne more več priti. Tedaj je avtor pred preizkušnjo, da si jih preprosto izmisli ali ponaredi (priredi). Pred preizkušnjo po potvarjanju rezultatov nas lahko obvaruje zavest, da ima laž kratke noge. Prirejanje je namreč učinkovito le na kratek rok - na dolgi varamo sami sebe, kajti prej ali slej bodo pravilni rezultati, če imajo seveda sploh neki pomen za znanost, prišli na dan.

Kraja rezultatov in dela. To je pogosto zlasti pri poskusih objave, ko recenzent dela na istem polju kot avtor, pri čemer je pred slednjim v zaostanku. Znani so primeri, ko zadržuje ali zavrne članek oziroma ga da v dopolnitev, sam pa se posluži v njem opisanih rezultatov, jih malo priredi in objavi pred objavo originalnega avtorja in si s tem prisluži primat. Ta skušnjava pride v poštev le za redke med nami (v glavnem le za bodoče ali sedanje recenzente). Veliko pogosteje pa bomo lahko njena žrtev, ko bomo skušali objaviti rezultate svojega znanstvenega dela, zlasti v tujini. Tu velja vsa previdnost in zavarovanje, na primer, da pošljemo osnutek članka prijateljem v tujini ipd. Čedalje bolj velja, da v znanosti ne smemo zaupati nikomur izven kroga preverjenih prijateljev in sodelavcev.

Nemarno delo. Gre za pozabljanje na parametre, ki so lahko pomembni za potek poskusa. Nemarnega dela je v znanosti relativno veliko, čeprav je to odvisno od discipline. Praktično nemogoče je pri poskusih nadzirati vse vsaj malo relevantne parametre, saj postanejo lahko s tem poskusi prezapleteni. Prisiljeni smo torej zmanjšati nadzor eksperimentalne situacije, vendar je ravno tu past, da gremo v ekonomiziranju predaleč. Potrebno je tudi dobro nadzirati delo laborantov, katerih interes večinoma ni natančno ali pedantno delo, temveč iskanje bližnjic.

Pristranska interpretacija rezultatov. Interpretacija rezultatov (ponavadi napisana v diskusiji člankov) je praviloma obarvana z naziranjem avtorja. To je pravzaprav ena od redkih svobod avtorja, da izrazi svoje mišljenje. Vendar je tudi tu potrebno ohranjati objektivnost, saj lahko s svojevoljno interpretacijo, ki naprimer preveč poveličuje rezultate, zavajamo recenzente oziroma druge bralce naših objavljenih del. Ena od najpomembnejših etiških vrlin, ki pride tu do izraza, je sposobnost raziskovalca, da se ne naveže na svoja pričakovanja oziroma da ohrani objektivnost, distanco. To mu da stabilnost in treznost, kar se zelo obrestuje v nadaljnjem znanstvenem delu.

Apriorno odbijanje drugačnih teoretičnih izsledkov. Ozkost je eden od največjih sovražnikov znanosti. Znanost v svojem osnovnem namenu produkcije znanja zahteva odprt um za novosti, za sveže poglede in odkritja. Širina uma je bila tudi ena od prvih etiških vrlin, ki so jo gojili v zibelki naše civilizacije - Stari Grčiji. Odbijanje ni nujno aktivno, lahko gre le za ignoriranje, kar smo že omenili. Vsekakor je znanost v veliki meri tudi ustvarjalna dejavnost in ne le poustvarjalna, kot to meni večina znastvenikov, ki sledijo Newtonu (“Hipoteses non fingo” - hipotez si ne izmišljam). Kot smo videli v prvem delu, je znnastvenik pri svojem delu soočen z mnogimi izzivi in odločitvami, ki zahtevajo njegovo poglobljenost, ustvarjalnost in predevsem notranjo svobodo, svobodo od uveljavljenih konceptov. To ne pomeni, da jih gleda zviška. Ne, znanstvenik mora zelo resno upoštevati koncepte svoje stroke, saj sicer ne more več komunicirati z drugimi znanstveniki in se torej sam izstriže iz znanosti. Notranja svoboda znastvenika pomeni, da ni vernik uveljavljenih konceptov, da jih jemlje v instrumentalističnem duhu in jih ne zamenjuje za resnico samo. Tak odprt odnos mu omogoča lastno ustvarjalnost novih konceptov, novih interpretacij empiričnih spoznanj in tudi kolikor toliko nepristransko ovrednostenje drugačnih konceptov s strani drugih znanstvenikov.

         
        Širši etiški kontekst znanstvenega raziskovanja
Nemoralen odnos do živih eksperimentalnih objektov. V znanosti organizmom kot eksperimentalnim objektom ponavadi ne priznavamo pravic, ki jih ljubosumno branimo za človeški rod, npr. pravice do življenja ali do fizične celovitosti. Probleme na tem področju, če smo že prisiljeni eksperimentirati z živalmi in jih ubijati, lahko rešujemo z izbiro nižjih organizmov in manjšega števila. Poskušamo izvajati eksperimente tako, da povzročamo minimalno bolečino in minimalno število ubojev. Sem sodijo raziskovalna področja (npr. farmacija, medicina), kjer živali izpostavljamo različnim kemijskim ali fizikalnim dejavnikom, ki naj bi jih kasneje, ko bomo poznali pravilno uporabo, uporabili na ljudeh. Tu gre predvsem za mučenje in ubijanje razvitih živali, ki so relativno podobne človeku. Sem lahko sodijo tudi osnovne raziskave, npr. raziskave tumorjev, kjer živali izpostavljamo veliki koncentraciji karcinogenov. Posebno poglavje so raziskave, ki posegajo v integriteto organizma, pa najsi gre za študij presajanj ali za genetski inženiring. Človek postaja inženir živega stanja, ne da bi se nujno zavedal vseh posledic svojega početja. Glede na spoznanja t.im. nove biologije namreč prave narave živega stanja še sploh ne pozna, ukvarja se le z nekaterimi elementi (geni), ki sodelujejo pri njegovem oblikovanju (kot potrebni a nezadostni pogoj). Težko ali celo nemogoče je v eni sapi etiško označiti genetski inženiring v celoti. Presojati je potrebno vsak primer posebej: z nekaterimi lahko opravljamo plemenito delo, rešujemo življenja, z drugimi pa res lahko ogrožamo biološko raznolikost.

Zanemarjanje okolja. Zanemarjanje okolja je možno zlasti pri aplikativnih raziskavah, kjer je osnovni motiv čim večji profit (primer: raziskave za postavitev energetskih objektov, npr. postavitev atomske elektrarne v Krškem na potresno aktivnem območju, kar so prikrili; raziskave, ki “dokazujejo”, da razni kemijski dodatki k živalski krmi ne škodijo okolju oziroma ljudem ipd.). Tu smo lahko posebej občutljivi prav biologi, saj nam je ponavadi bolj jasno kot drugim, kako povezan je živi svet in kako usoden lahko postane na videz manjši poseg v okolje. Proti zanemarjanju okolja se lahko borimo z ozaveščanjem pristojnih ljudi ali celo s protestno akcijo. V isti vrsti lahko navedemo tudi neštete raziskave, ki se tičejo prehrambene in kmetijske industrije in ki skušajo odkriti, kako z raznimi škodljivimi snovmi (antibiotiki, konzervansi, umetna gnojila) ali “primernim” genetskim inženiringom (npr. produkcija rastlin odpornih proti pesticidom, ki jih lahko nato uporabljamo v večjih dozah!) izboljševati produktivnost. V vseh primerih gre za aplikativne raziskave, ki dobivajo čedalje večjo težo (navezava na industrijo) in ki pomenijo udejanjanje kapitalskega prisvajanja znanja. Mimogrede, tako pridobljeno znanje, ki je ponavadi zaklenjeno s patentnimi pogodbami, deluje zelo erozivno na samo znanost. Raziskovalci, ki ne smejo več objavljati svojega dela in celo ne smejo nadaljevati svojega dela v kaki odprti ustanovi zaradi pogodbe o konkurenčni zaščiti, sploh niso več znanstveniki, temveč samo še raziskovalci, ki uporabljajo znanstveno metodologijo.

Lahkomiseln odnos do posledic za človeštvo ali planet usodnejših znanstvenih odkritij. S tega področja so najbolj razvpiti primeri v zvezi z atomsko energijo in genetskim inženiringom. Toda ni potrebno, da smo ravno izumitelji atomske bombe. Vsako znanstveno odkritje ima neke posledice za človeštvo in/ali naravo. Po neizbežnem dejstvu, da z odkritimi zakoni nismo sposobni le razlagati temveč tudi napovedovati in s tem obvladovati, novo spoznanje daje tudi novo moč ravnanja z objekti našega raziskovalnega področja. Posledice nekaterih spoznanj so lahko le minimalne (jih tako rekoč ni), posledice drugih pa veliko usodnejše; mnoge so nekje vmes. Pomembno je, da imamo pri samem raziskovanju in snovanju nadaljnjih eksperimentov vedno na umu možne oziroma verjetne posledice raziskave. Znanstvenik oziroma raziskovalec naj ne bo le dober ekspert, temveč tudi, in predvsem, mislec, ki bo sebi in drugim svoje raziskovalno področje ter izsledke vedno osvetljeval v kontekstu širše celote, v okviru kaktere lahko nastanejo usodne posledice.

      Dejavniki odgovorni za etične kršitve
       
        Subjektivni dejavniki
Čedalje pogostejši in akuten faktor, ki obvladuje mnoge znanstvenike je težnja po osebnem uspehu za vsako ceno. Pri marsikom se ta sprevrača v bolno ambicioznost biti prvi, svetovno znan, zgodovinski in v "lovljenje" Nobelove nagrade. Osnovna etična vrlina, ki tu manjka in ki odlikuje pravega znanstvenika, je osebna skromnost.

Malomaren odnos do znanstvene metodologije. Površnosti ponavadi botruje prej omenjena ambicioznost, ki rezultira v hlastavosti, hitrem delu. Etični vrlini, ki se zoperstavljata površnosti, sta natančnost in strogost - v prvi vrsti strogost do sebe in svojega dela.

Fanatična prepričanost v zveličavnost svojega koncepta, svoje doktrine. V takem primeru lahko govorimo, da znanstvenik zamenja znanje z vero. Tu gre za pomanjkanje etične vrline razsodnosti, treznosti. Dejansko se tak znanstvenik odpove védenju in nevede deluje kot fanatičen vernik.

Intelektualna ozkost. Ta slabost je povezana zlasti z večjo družbeno težo znanosti, ki zahteva, da postajajo znanstveniki tudi ljudje z relativno visokimi intelektualnimi sposobnostmi (inteligenco), vendar brez pravega znanstvenega entuziazma in nizko stopnjo pripravljenosti za nenehno spreminjanje svojih pogledov. Prava znanost namreč pomeni nenehno preseganje doseženega, ne samo na ravni znanja, temveč tudi na ravni konceptov, modelov. To pa zahteva nenehno sposobnost kritičnega odmika od konceptov, v katere smo verjeli še do včeraj, skratka preseganje samega sebe, svojih prepričanj. Zato je tako pomembna filozofska poglobljenost vsakega znanstvenika; da mu globino, ki jo potrebuje pri vsakokratnem preseganju njegovih oziroma splošno uveljavljenih koncceptov.

Problemi znanstvene etike pri tem niso le problemi posameznikov (znanstvenikov), temveč verjetno v še večji meri problemi same družbe, ki je tako in tako znanstveno politiko vzpostavila in utrjevala. O tem govori naslednji razdelek.

Objektivni dejavniki
Že omenjena visoka komercializacija znanosti. Zaradi nje se v sistemu znanstvenega raziskovanja uveljavljajo selekcijski in tekmovalni kriteriji (pritiski), ki ne favorizirajo vedno etičnih vrlin pravega znanstvenika. Naslonitev znanosti na kapital pospešuje oportunizem znastvenikov. Ker se skuša znanost ne le pri nas temveč tudi v tujini čim bolj povezati z gospodarstvom, postanejo pomembne kvalitete marketinga, čiste poslovnosti in tajnosti raziskav (ter še zlasti izsledkov), ki nimajo več nobene prave zveze z osnovnimi cilji znanstvenega raziskovanja.

Vse večji poudarek na aplikativnosti, ki ni značilen le za našo znanost, temveč tudi za zahodno. Ta težnja se loteva celo osnovnih raziskav. Tako postaja usoda raziskav čedalje bolj odvisne od rezultatov. To pa naravnost navaja k potvarjanju oziroma prirejanju.

Toga hierarhična struktura znanstvene organizacije (financiranje, napredovanje, nagrade, članki, hierarhična politika v inštitutih ipd.). Taka struktura je z vidika družbene ekonomije sicer upravičena, vendar se lahko hitro izrodi v vladavino mediokritete z izrazito negativno selekcijo po načelu: moj podrejeni me ne sme prekašati, če pa me že prekaša, ga moram zavreti v napredovanju. V zaprtih in manjših družbah, kakršna je naša, je to relativno pogost pojav. Med drugim proizvaja znameniti "beg možganov" v tujino.
 

      Moralno-etični lik visokega izobraženca in raziskovalca
Še nedavno je v marsikaterih znanstvenih krogih veljalo prepričanje o t.im. nevtralnosti znanosti, po katerem je naloga znanosti pač preučevanje resnice, in ta pač ni etiško opredeljena. Najboljša znanost je po tem pogledu znanost, ki odkriva neznano in to nato objavlja, ne meneč se za posledice. Že po eksploziji atomskih bomb nad Hirošimo in Nagasakijem, še zlasti pa v zadnjih dvajsetih letih, je prišlo do velikega preobrata, ko je postalo jasno, da so lahko resnice tudi zelo nevarne. Rodilo se je jasno spoznanje, da znanstvenik ne more več le slepo odkrivati “resnico” - sploh pa je to filozofsko zelo vprašljiva kategorija - temveč da se mora biti sposoben dejavno soočiti s posledicami svojih odkritij. “Resnica” torej ni več videti kot nevtralna, temveč ima etiški naboj. Znanstvenik pa preneha biti le filistrski raziskovalec, postane tudi borec za humanizacijo znanstvenih izsledkov. Tudi tu še vedno deluje Sokratova misel, da je temelj dobrega v vedenju, le da to védenje dobiva nov pečat. Ne nanaša se le na relativno ozko raziskovalno področje znanstvenika, temveč tudi na širše okoljevarstvene in družbene posledice odkritij. Čedalje večja potencialna nevarnost, ki jo neizbežno prinašajo vse globlja odkritja, predstavlja tu moralni imperativ. Za nas biologe pa je še posebej pomembno spoznanje mnogih filozofov in mislecev modernega časa (npr. biologa Bentleya Glassa), da ponujajo različne tehnike poseganja v živo stanje in genetiko organizmov potencialno še večjo nevarnost kot odkritje atomske energije.

Glede na povedano se začenja vzpostavljati nov standard osnovnih vrlin modernega izobraženca, ki se kakorkoli ukvarja z raziskovanjem - ne glede na to, ali gre za osnovne ali uporabne raziskave - so tako široka razgledanost, razmišljanje o širših in dolgoročnih implikacijah lastnih in drugih znanstvenih odkritij ter celo do nameravanih raziskav. Poleg tega se mora dejavno zavzemati, za odpravljanje nevarnosti na lastnem področju raziskovanja. V nasprotnem primeru se lahko zgodi, da bo naša civilizacija zares iztirila in lahko uničila planet. Njegova usoda je v veliki meri odvisna prav od znanstvenikov: od njihovega uvida in prizadevanja za pozitivne, razsvetljevalne vplive na javno mnenje. To pa je tista točka, do katere so v modernih t.im. demokratičnih družbah občutljivi tudi še tako vase zagledani politiki, ki neposredno krmilijo vzvode energetskega, tehnološkega in vojaškega razvoja. Važno je, da ne zapademo malodušju, da itak ne moremo ničesar narediti, da smo tako ali tako nemočni. Zgodovina znanosti z vidika njene etike izpričuje, da temu ni tako. Ožja znanstvena kot tudi širša družbeno angažirana etika postajata tako moralna zaveza vsakega znanstvenika naše dobe.

     

Vprašanja za razmišljanje in povezovanje

Ali trditev, da ima vsaka znanost svojo ideologijo, ustreza tvojemu razumevanju znanosti; ali ni znanost v glavnem le "skladovnica" pozitivno dobljenega znanja, ideologija pa nastopa le ve nekaterih deviantnih primerih? Ali lahko v tej zvezi najdeš kak ideološki moment v kateri od bioloških disciplin?

Znanstveno raziskovanje se loči od raziskovalnega vedenja živali - v čem so podobnosti, zakaj ju vendarle lahko postavimo na skupni imenovalec?

Kaj bi lahko bila lastna narava uma, ki ne bi bila utemeljena na biokemiji in biofiziki?

Kako gledaš na trditev, da ima znanost svoje aksiome, v katere znanstveniki verjamejo oziroma jih privzemajo, ker so nedokazljive hkrati pa vendarle potrebne za izgradnjo tako zahtevne miselne tvorbe, kot je znanost? Ali ni to neke vrste vera? Ali lahko znanstvenik z instrumentalističnim nazorom zavrne sleherne apriorne predpostavke?

Zakaj so trditve, na katerih temelji znanost, kot naprimer vse se odvija po zakonih, vse pojave v naravi je možno razložiti, povsod v vesolju ima materija enake lastnosti, nedostopne samemu znanstvenemu raziskovanju?

Kako lahko okoljevarstvene družbene vrednote vplivajo na znanost oziroma na raziskovalno delo v širšem smislu?

Ali lahko identificiraš nekaj elementov vrednostnega sistema, ki te je oblikoval v otroštvu? V čem vidiš njihovo pozitivno vrednost (ali morebiti negativno)? Kako ocenjuješ spreminjanje vrednostnega sistema v sodobni družbi? Na kakšen način bo to (po tvoje) lahko vplivalo na raziskovalno sfero?

V kateri družbi meniš, da ima znanost večjo družbeno težo: v naši ali ameriški? Katera od obeh znanosti je bolj obremenjena in s tem bolj podložna različnim anomalijam?

Ali lahko nesvoboden človek ravna neetično?

Ali čutiš etiko kot neke vrste prisilo, kot vkalupljajočo indoktrinacijo od otroštva? Ali se zavedaš pomena etike (morale) za razvoj kulture medčloveških odnosov? Kako bi izgledal svet brez etiških načel? Zakaj zaznavamo moralo kot neke vrste prisilo, ki nam omejuje svobodno izražanje in zadovoljevanje potreb?

Imaš možnost razporejati finance za znanstveno raziskovalno delo. Kako bi skušal(a) zagotoviti pravično razdeljevanje sredstev? Kakšne kriterije bi skušal(a) uveljaviti?

Kaj bi ukrenil(a), če bi ti zavrnili članek za objavo zaradi (po tvoje) ideološkega nestrinjanja uredništva?

Ali je danes v znanosti laže uveljaviti novost kot včasih?

Kdaj postane neko odkritje znanstveno dejstvo: ko znanstvena skupina nekaj odkrije (s ponovitvami, preizkusi ipd.) ali kot to sprejme širša znanstvena skupnost? Zakaj? Kaj to pomeni za raziskovalno skupino?

Ali se kraja rezultatov lahko odvija tudi na druge načine kot le pri poskusih objavljanja člankov? Poznaš sam(a) kak tak primer?

Ugotovitev kraje rezultatov in drugi moralni prekrški v znanosti ponavadi ne poznajo nobenega pravnega postopka, temveč pomenijo marsikdaj dosmrtno ekskomunikacijo znanstvenika. Se ti zdi to sprejemljivo ali predlagaš s tem v zvezi kako mednarodno razsodišče?

Si bil(a) kdaj pred etičnim problemom zaradi ubijanja živali pri raziskovalnem delu? Kako si ta problem rešil(a)? Kakšne splošne rešitve predlagaš?

Kaj bi storil(a), če bi ti predpostavljeni ob grožnji z izgubo službe prepovedali dati v javnost rezultate raziskave, ki govorijo o ekološki nevarnosti za prebivalstvo (npr. zastrupljena voda, zrak)? Kakšne oblike upora so tu možne? Ali odobravaš nedavno sprejeti projekt popolnega mapiranja človeškega genoma? Kakšne nevarnosti skriva in kako se jim zoperstaviti?

Kaj meniš, da najbolj botruje konservativnosti (in s tem ozkosti) nekaterih sicer uspešnih in uglednih znanstvenikov?

Poskušaj strniti poglavitne etične vrline pravega znanstvenika. Primerjaj jih s povprečno etiško kulturo v naši družbi.

Ali nas naš vzgojno-izobraževalni sistem (zlasti na visokošolski stopnji) dovolj vzgaja v smislu znanstveno raziskovalne etike? koliko nam daje razumevanja, koliko pa bolj "recepte"?

Komercializacija znanosti in težnja po aplikativnosti se bosta po vsej verjetnosti nadaljevali; kakšne perspektive vidiš za napredek osnovnega znanstvenega raziskovanja? Poskusi razmisliti o tem vprašanju kot da si minister za znanost.

Kaj narediti, če se soočimo z nevarnim odkritjem? Ali preprosto ne raziskovati naprej, ali raziskovati in se boriti za zakonsko ureditev, ki naj prepreči zlorabe, ali še kaj tretjega?